Klinci: "Dejansko smo prvi Belokranjci, ki delajo avtorsko glasbo v avtohtoni belokranjščini"

"Ne strinjati se z nikomer je svoboda," pravi Maj Gajić - Majki SWAT, ena tretjina Klincev. Belokranjska skupina, ki jo sestavljata še Marko Lakner - Laki in Črt Kočevar - Princ Haski, si želi, da bi poslušalce naučila tudi tega, da razmišljajo po svoje.

Iz Bele krajine prihaja svež glasbeni piš – trap raperski trio Klinci. 24-letni Maj Gajić, Črt Kočevar in Marko Lakner, ki sicer ustvarjajo pod vzdevki Majki SWAT, Princ Haski in Laki, se poznajo že od jaslic, na skupno glasbeno pot pa so se podali pred šestimi leti. Letošnjo zimo so končno ogreli s prvim studijskim albumom, ki so ga preprosto poimenovali FRENDI. "To je naš osebni dnevnik prijateljstva," je pojasnil Laki, tisti z največ sreče (lucky v angleščini pomeni, da ima nekdo srečo). Glasbo, ki so jo ustvarjali skupaj, je oklical za terapijo, s tem albumom naj bi po njegovem premagali veliko demonov in negotovosti, postali so "malo starejši Klinci".

"Dejansko smo prvi Belokranjci, ki delajo avtorsko glasbo v avtohtoni belokranjščini," je poudaril Majki SWAT in dodal, da gre za edinstveno delo na sceni, saj niso podobni nikomur. Pomembno jim je, da svojo regijo postavijo na glasbeni zemljevid. "Ugotovili smo, da smo avtsajderji, vendar smo si to vzeli kot znak moči," je še pristavil eden izmed "pionirjev metliške boy band scene", ki zagovarja, da se glasbe ne sme delati šablonsko.

Čeprav imajo trenutno sceno radi, se z njo v 90 odstotkih ne strinjajo, poskušajo ustvariti antitrend. "Klinci so pa celota vsega, kar smo pobrali iz različnih segmentov življenja, ki nas naredijo nas. Ljudje smo skupek nekih vplivov, a pomembno je, da si ti upaš biti ti, da ugotoviš, kdo bi rad bil in kaj bi rad delal," je še povedal Laki. "Pet tisoč let smo čakali na to, da ljudje prepevajo zraven, znajo besedilo in se jim ob naši glasbi dogaja. To mi je najlepše. Tako veš, da delaš nekaj konkretnega," je še rekel Princ Haski, in tako razložil, da je razlika med koncerti, ko albuma še ni bilo, in temi po izidu – nastopili so tudi v ljubljanskem Channelu Zero – velika.

Več o "prvem dnevu", dvoreznem meču sodelovanja, blagoslovu podpornice, "rockstar" trenutku, iskanju iskrice upanja, "hypanju brata", o tem, kako nanje gledajo Belokranjci, o tarči na sebi, gangsterjih in SWAT-u, izravnavnanju toksičnih delov osebnosti, vzbujanju občutka svobode, "sešivanju" besedil, iskanju svoje resnice, naravnem toku nastanka skladb, o odkrivanju Toma Cruisa v sebi, nemogočem begu pred "tipi iz špegla", o tem, kako noben album ni samo glasbenik, o kreativnem diktatorstvu, ljubezni na koncertu, o nabojih oziroma novem materialu in prihajajoči svetovni dominaciji Klincev, pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Klinci se poznate že od otroštva, uradno pa ste se na glasbeno pot podali leta 2016. Po šestih letih je končno izšel tudi vaš prvi studijski album FRENDI. Kakšen občutek je pospremil ta dosežek?
Maj: Razbremenitev.
Marko: Končno smo ga izdali. Dolgo časa smo sedeli na temu albumu, nastajal je dve ali tri leta. Na neki točki je bilo že malo dvomov, ali nam bo sploh uspelo. Čeprav smo glasbo ustvarjali že prej, smo si zdaj, ko smo album izdali, nekako rekli, da je to prvi dan, zdaj smo na sceni.
Maj: V bistvu smo začeli od začetka, teh zadnjih šest let nič več ne pomeni. S FRENDI se je začelo, to je prvi korak in zdej gremo sam še navzgor.

Ste proslavili?
Marko: Seveda, kot se spodobi, pa ne samo enkrat.
Maj: Mi še preveč slavimo, to je težava (smeh).
Črt: Sproti smo že slavili, z vsako pesmijo, potem pa še enkrat za vse skupaj.
Marko: Vedeti morate, da je bilo treba posneti več pesmi kot 13, kolikor jih je prišlo na album ...

Že dolgo se družite in skupaj ste med drugim izkusili tudi stres odraščanja. Kako je s tesnimi prijatelji sodelovati tudi poslovno?
Marko: To je dvorezen meč. Po eni strani je zelo lepo in dobro, ker se tako ali tako ves čas družimo, tako pa se ni treba posebno dogovarjati, da gremo delati nekaj za Klince. Po drugi strani je velikokrat težava, ker druženje ostane le druženje in se zato ne naredi tistega, kar bi se moralo.
Maj: Vendar ima cela ekipa isti cilj. Vedno se med sabo najdemo in na koncu vse rešimo.

Katera je vaša najljubša dogodivščina, anekdota?
Marko: Težko izpostavim eno dogodivščino, ker jih je bilo toliko.
Maj: FRENDI kot totaliteta so ena velika dogodivščina. To je naš osebni dnevnik prijateljstva. Ker smo ista generacija, smo bili že v jaslicah skupaj, naši starši se poznajo.
Marko: Črt in moji so tudi bratranci, to je tudi družinska zadeva. Že od prvih rojstnih dni smo skupaj.
Črt: Ena izmed mojih najljubših dogodivščin je ikonični trenutek, ko si je Laki na koncertu razsekal roko. Medtem ko so mu jo povijali, je on nastopal dalje, ne glede na to, da mu je lila kri.
Maj: Morali so ga šivati. Med koncertom.
Črt: In potem smo šli še “feštat”. Naslednji dan pa smo le morali iti v UKC.
Maj: Naslednji dan smo imeli snemanje za videospot pesmi Sa Strane in na nanj zamudili okoli pet ur.
Črt: Zato ima Laki v njem povito roko. To ni rekvizit, za tem je zgodba. Čeprav kaže, da uživa, ga je vsakič, ko je vzdignil roko – ko rapaš veliko delaš z rokami – zabolelo.
Marko: To je bil tak "rockstar moment".

Maj: Na tem koncertu smo sicer imeli tudi en “incident”, ko je zelo drzno dekle prišla na oder in “blagoslovilo” občinstvo s svojim oprsjem. To se nam je že na dveh koncertih zgodilo. To vzamem kot kompliment, zmotilo me je le to, ker sem videl samo njen hrbet.
Marko: Ampak važno, da so ljudi to videli.
Maj: Pošteno je, da tudi vsi drugi vidijo. Ne morem biti sebičen. Mislim, da je zame hotela samo najbolje.
Marko: Če bi vsi mi videli, bi nas verjetno zmotilo pri nastopanju.

V pesmi Volki iz teme v besedilo pravite: “hypam (spodbujam op. a.) brata, če ga vidim zmagat”. Je to bistvo pravega prijateljstva?

Marko: Zagotovo. V skladbi Volki iz teme je tema to prijateljstvo in “struggle”. Narejena je bila v času, ko smo se med pandemijo covida-19 sami pri sebi spopadali z različnimi težavami – bili smo zaprti, malo je bilo “deprice”. To prijateljstvo nas je držalo gor, glasba, ki smo jo skupaj delali, je bila neka vrsta terapije.
Maj: Včasih, ko si potrt, je težko najti tisto majhno iskrico, ki ti daje upanje. Ampak mi smo se zavestno odločili, da bomo vse svoje upe polagali v to eno malo iskrico, zato ker se nam je zdelo vredno.
Marko: Ko mogoče eden izmed nas tega nima, ga druga dva dvigneta. To je super.
Črt: Na tej sceni ni tako samoumevno, da se veseliš, če vidiš svojega brata zmagati. Glasba je taka vrsta posla, kjer nekomu lahko uspe pred tabo iz neznanih razlogov in ni nujno, da je, ko ti nekdo reče, da ti privošči, to res. Predvsem v hiphopu je med izvajalci na sploh več tekmovalnosti, nekateri si res preveč privoščijo. Tu je še bolj pomembno, da “hypaš svojega brata”.
Maj: Nočeš polivati bencina po tej negativni emociji, ampak hočeš iti od nje stran. Tako lahko na uspeh svojega prijatelja gledaš kot na svoj uspeh.

Predstavljate Metliko in Belo krajino, zdi se vam, da je tamkajšnja glasba v ozadju slovenske glasbene scene. Kako je ustvarjati glasbo v svojem narečju?
Maj: Mi smo dejansko prvi Belokranjci, ki delajo avtorsko glasbo v avtohtoni belokranjščini. Za nas je to naravno – že v kodeksu hiphopa je zapisano, da se moraš v pesmih izražati tako kot govoriš v resnici, da daš realno prezentacijo sebe. V našem narečju so besede malo drugačne in se tudi drugače naglašujejo. Poudarek je bolj na prvem zlogu, za rimo pa je dobro da je na zadnjem.

Črt: Malo bolj zahtevno je.
Maj: Ko smo ugotovili, kako se to dela na način, da za nas deluje, se nam je zdelo, da je morda to še boljše, ker tako iz tega dobiš specifičen zvok. Mislim, da je to edinstveno delo na sceni, da nismo podobni nobenemu drugemu.

Občutite malo pritiska, da ste “frontmeni” Bele krajine?
Marko: Mislim, da ni pritisk.
Maj: Bolj je ponos. Ne vem, če vsi Belokranjci na nas gledajo na tak način. Predvsem starejši so ignorantni do hiphopa, mlajši pa nas spoštujejo zaradi tega in nas spodbujajo. Radi imajo, da jih mi predstavljamo.
Marko: Mogoče nas hočejo videti zmagati.
Maj: Gre za odgovornost, da iz tega naredimo največ. Mislim, da smo kar ignorirana regija v slovenski industriji zabavništva, da se nas premalokrat omenja. Velikokrat rečejo samo Dolenjska, a mi nismo Dolenjci, mi smo Belokranjci. Je razlika. Mislim, da je tudi za nas pomembno, da našo regijo postavimo na zemljevid.

Zase pravite, da ste serijsko samozavestni, vaš princip delovanja je “al nas voliš al nas mrziš, o nas boš razmišljal v vsakem primeru”. V pesmi Khabib Nurmagomedov pravite: “Vsi se nam čudijo, kak se ne skurimo, mislijo, da samo glumimo, nč se ne žurimo, nč ne bunimo, premalo bluzimo”. Kako se spopadate z morebitnimi kritikami in zahtevami?
Marko: Zadnje čase res bolje, seveda pa nas je na začetku to mučilo. Če se v takem malem okolju odločiš rapati, to ni ravno nekaj, kar je normalnega, česar bi se vsak lotil. V tem primeru smo bili v manjšini in tako hitro daš tarčo na sebe. Mislim, da smo to, da smo drugačni v zadnjem času nekako sprejeli. To, da delamo nekaj, kar tam nihče drug ni, smo vzeli za našo prednost.