Ljudje ob Kolpi: Lojze Zupanc

»Večino svojega življenja sem preživel v različnih krajih Bele krajine. Bil sem deležen gostoljubnosti in ljubezni ljudi, ki sem jih srečeval. Mudil sem se v preprostih kmečkih domovih; ob belokranjski črnini me je opajala govorica nepozabnih Belokranjcev; in če je bilo življenje bridko, so se preprosti ljudje rajši zatekali v svet domišljije.«

Lojze Zupanc, učitelj, pisatelj.

Rojen 21. septembra 1906 v Ljubljani, umrl 2. junija 1973 v Škofji Loki.

Osnovno in meščansko šolo je obiskoval na ljubljanskih Prulah, učiteljišče pa leta 1922 vpiše v Ljubljani in ga leta 1927 konča v Mariboru. Prvo službo dobi 1928 v osnovni šoli na Štrekljevcu v Beli krajini kjer ostane štiri leta, nato službuje še v Starem Apnu pri Turjaku, Stari Cerkvi in Spodnjem Logu (Kočevje). V času okupacije deluje kot ilegalec, zato ga Italijani marca 1943 zaprejo v Kočevju, nato še v Ljubljani. Potem je do konca vojne zaposlen pri dnevniku Jutro kot korektor. Šolsko leto 1945 prične v Gradacu v Beli krajini kjer uči v osnovni šoli, sočasno poučuje v nižji gimnaziji v Podzemlju do leta 1954, ko je za dve leti premeščen v Gornji grad. Menda je v nekem obdobju poučeval tudi v Črnomlju. Zadnjič poučuje na v Škofji Loki – do upokojitve na Gimnaziji, kot upokojenec pa še nekaj časa predava na poklicni šoli.

Belokranjski učenci se ga spominjajo predvsem po njegovem strastnem zbiranju pripovedk, po katerih so morali povpraševati pri svojih starših in starih starših in mu jih potem posredovati v šoli.

Ustvaril (in izdal) je izjemno velik opus del, ki ga je nujno vsaj našteti:

· Belokranjske pripovedke, (1932)

· Bili so trije velikani, (1932)

· Stari Hrk, (1934)

· Lizol - drama, uprizorjena leta 1936 na Jesenicah

· Tretji rod, (1938)

· Turjačani, (1938)

· Dedek, povej, (1939)

· Vklenjena mladost: povest za mladino, (1943)

· Čudežni rog, (1944)

· Jezerka, (1944)

· Svirel povodnega moža in druge belokranjske pripovedke, (1944)