O mejah in mejnih prehodih: Brezovica, Ostriž (Radovica) in Božakovo

Brezovica pri Metliki postaja vse bolj znana zaradi neživljenjske, izjemno vijugaste meje, ki tukaj poteka med Slovenijo in Hrvaško. Meja deli hiše in posestva na pol ter večkrat prečka lokalne ceste. Posebnost je tudi enklava hrvaškega ozemlja, ki jo povsem obkroža slovensko ozemlje, edini tak primer v Sloveniji. Del Brezovice, ki stoji na hrvaškem ozemlju, je poimenovan Brezovica Žumberačka. Slovenija je v Brezovici postavila mejni prehod, ki pa nikoli ni obratoval. Pred in med drugo svetovno vojno meje tukaj ni bilo, ker je celotno območje nekdanje občine Radatoviči spadalo pod Slovenijo/Belo krajino oz. takratni Srez Črnomelj (glej zemljevid, objavljen v Krajevnem leksikonu Dravske banovine leta 1937). Zato so to območje okupirali Italijani. Mejni prehod med takratno Italijo in Neodvisno državo Hrvaško je bil v Ostrižu nad Radovico, približno 8 km oddaljen od Brezovice. Po pričevanju Janka Bračike in Ilije Kordića je tu stala tudi gostilna Ilije Badovinca, ki so jo Italijani ob umiku iz Ostriža zažgali in popolnoma porušili - danes je viden le del pločnika, še vedno pa raste kostanj, ki je stal levo od gostilne (desno od kostanja, kjer je stala gostilna, je sedaj kup peska – glej fotografijo). Zvonko Rus v Kroniki mesta Metlika navaja, da so konec oktobra 1942 partizani napadli Ostriž, Italijanom na Ostrižu je na pomoč prišla kolona petstotih vojakov. Pod Radovico je prišlo do ostrih spopadov, po štiri ure trajajočem boju je Italijanom le uspelo prodreti do svoje postojanke na Ostrižu. Italijani so imeli 4 mrtve in 9 ranjenih. Mrtve, ki so ležali pri cerkvi na Radovici, so morali vaščani priti pogledat, nato pa so vaščane zaprli v cerkev, kjer so jim grozili, da bodo izmed njih odbrali talce, vas pa zažgali.
Italijanski vojak Giovanni Cucco-Ivo, ki se je kasneje pridružil partizanom, je v svojih spominih Šestnajst mesecev med slovenskimi partizani, med drugim zapisal: »Nekega dne sta do nas na Ostrižu prišla dva bataljona italijanske vojske z nekaj tanki, ki pa se niso posebno obnesli. Pogosto so se kvarili, povrh vsega niso bili narejeni za mrzlo podnebje in hribovsko blato, kakršno je v teh hribih. S to vojsko so skušali pregnati partizane, za katere niti vedeli niso, kje so in koliko jih je. Zato tudi niso nič opravili. Pogosto smo bežali tako urno, da smo izgubljali orožje, strelivo in opremo. Tedaj sem prvič začel razmišljati, kako naj se rešim iz te godlje. Sklenil sem, da bom poiskal zvezo s partizani. Upal sem, da se mi bo to posrečilo v Metliki, če bom ostal tam vsaj nekaj dni, ko zamenjajo posadko z Ostriža. Toda zgodilo se je malo drugače. Dne 4. decembra (1942) se je umaknila naša posadka iz Radatovičev, v vas so ob velikem navdušenju domačinov vkorakali partizani. Pet dni kasneje smo tudi mi zapustili Ostriž in verjetno so za našimi petami tudi vanj prišli partizani ob prav takšnem navdušenju vaščanov.«
Po razpadu nekdanje države Jugoslavije je bil na Ostrižu spet vzpostavljen mejni prehod, tokrat med Slovenijo in Hrvaško. Tik ob sedanjem mejnem prehodu je ohranjen nekdanji mejni kamen, kar je lepo vidno tudi na objavljeni fotografiji. Kakšnih deset kilometrov južneje je še mejni prehod Božakovo, ki tudi ne obratuje. Ta mejni prehod z okolico je obdan z bodečo/žiletkasto žico, ki je bila postavljena ob begunski krizi leta 2015. Sedaj deluje kot oster in strah zbujajoč spomenik nečloveškosti. Uradno je za ves promet zaprt zaradi poškodovanega mostu. Mestna skupnost Metlika je leta 2016 izdala razglednico z motivom tega mejnega prehoda, obdanega z bodečo/žiletkasto žico. Krasi jo napis: Dobrodošli v Sloveniji in EU*Welcome to Slovenia and the EU.
V občini Metlika se sedaj nahaja šest mejnih prehodov. Mejni prehod za mednarodni promet Metlika ter mejni prehodi za obmejni promet Brezovica, Božakovo (ne obratujeta), Krmačina, Radovica (Ostriž) in Krasinec. Prihodnjič o mejnih prehodih v Metliki, Krasincu in Krmačini, pa tudi o Italijanskih bunkerjih, katerih ostanki se nahajajo na črti Radoviči ob Kolpi - Slamna vas. Onemogočali naj bi prehajanje partizanov s Hrvaške v Ljubljansko pokrajino in obratno.

V Brezovici smo se pogovarjali z Branko Klarič, Nikom Drakuličem, Danico in Nikom Carom, na Ostrižu pa z Ilijo Kordićem, 21. 12. 2017. Povsod smo bili izjemno prijazno in gostoljubno sprejeti. V ekipi smo bili: dr. Božo Repe, dr. Bojan Balkovec, dr. Peter Mikša, dr. Matija Zorn in dr. Božidar Flajšman.
Kraje ob slovensko hrvaški meji na Gorjancih/Žumberku smo obiskali v sklopu projekta NAPRAVITE MI TO DEŽELO NEMŠKO … ITALIJANSKO … MADŽARSKO … HRVAŠKO! VLOGA OKUPACIJSKIH MEJA V RAZNORODOVALNI POLITIKI IN ŽIVLJENJU SLOVENSKEGA PREBIVALSTVA.

PRED DNEVI JE BIL USTVARJEN TUDI FACEBOOK: PROJEKT OKUPACIJSKE MEJE, @OkupacijskeMeje)

Projektna skupina: dr. Božo Repe (vodja), dr. Kornelija Aljec, dr. Bojan Balkovec, dr. Mateja Breg Valjavec, dr. Rok Ciglič, dr. Mateja Ferk, dr. Božidar Flajšman, dr. Aleš Gabrič, dr. Primož Gašperič, dr. Matjaž Geršič, dr. Bojan Godeša, dr. Darja Kerec, dr. Drago Kladnik, dr. Peter Mikša, dr. Matija Zorn, dr. Žiga Zwitter, Maja Vehar, Manca Volk Bahun. Na projektu sodelujejo tudi številni študenti zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Financer projekta: Agencija Republike Slovenije za raziskovalne dejavnosti (ARRS).
Izvajalci projekta: Filozofska fakulteta v Ljubljani – Oddelek za zgodovino, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti – Geografski inštitut Antona Melika, Pedagoška fakulteta v Ljubljani, Inštitut za novejšo zgodovino.