Obrazi nevladnikov: Zalka Klemenčič, Rdeči križ Metlika – Ljudje se bojijo, kdo bo v teh dneh potrkal na vrata

Zalko Klemenčič iz Rdečega križa Metlika ujamemo z eno nogo v pisarni, z drugo na terenu. Časi ne dopuščajo predaha, Metlika je eno večjih žarišč izbruha novega korona virusa in 28 aktivistov tamkajšnjega Rdečega križa že od 9. marca neutrudno krmari med skorajda nepredstavljivimi izzivi izrednih razmer, ki jih je povzročila epidemija. »Želimo si, da bi vsi ostali zdravi, da bi lahko pomagali ljudem. Smo izjemno pozitivno naravnani, ne pustimo si vzeti volje. Premagujemo ovire in skušamo lajšati stiske najšibkejšim,« pravi Zalka Klemenčič.

Nato zavzdihne: »Stiske na terenu so hude. Ljudje ne vidijo svojcev, nimajo stikov, mnogi se bojijo, da bodo zboleli, še posebej tisti, ki so že drugače bolni. Vsi siceršnji strahovi so se še povečali, stiske še poglobile. Zdajle je poklical en gospod: 'Zalka, nisem si mislil, da bom prišel do trenutka, ko me bo tako stisnilo.' Potem je zajokal. Ne ve, kako bo zmogel. Zmanjkalo je kurilnega olja, noči pa so še zmeraj hladne. A še veliko hujša je negotovost, kaj bo jutri, kaj nas čaka, kakšni bodo odslej naši odnosi. Starejši ljudje so doživeli že marsikaj, tudi vojne, a česa takšnega si niso znali predstavljati.«

Stiske, ki jih skušajo reševati aktivisti Rdečega križa Metlika, so raznovrstne in kompleksne. »Mnoge družine niso bile navajene biti toliko skupaj, prihaja do nervoze, tudi nasilja, veliko se je treba ukvarjati z otroki, učenci. Še zmeraj iščemo računalnike in tablice, ker vse družine nimajo računalnikov, kaj šele, da bi jih imele dovolj za vse svoje otroke. Obenem starši, ki so malo starejši, nimajo zadostnega znanja, da bi učencem lahko pomagali, ne znajo jih motivirati, velike težave so na področju računalniške pismenosti.«

Dosegljivi ves čas

»Na drugi strani veliko starejših živi samih. Bojijo se, kako bodo zdržali. Mnogi se bojijo, da bi padli in jih nihče ne bi našel … Pa tudi, kdo bo v teh dneh, ko se počutijo še posebej nemočne, potrkal na vrata,« pripoveduje Zalka Klemenčič.

Prav zato so navodila za prostovoljce na terenu zelo jasna. Vsi se strogo držijo varnostnih ukrepov, predvsem pa nosijo uniforme, po katerih jih ljudje hitro prepoznajo. »Vse ljudi, ki jih obiščemo na terenu, predhodno pokličemo: 'Čez 15 minut bo pri vas aktivist Rdečega križa.' Trudimo se biti res dostopni in dosegljivi 24 ur na dan, vse dni, tudi med prazniki, ker stiske nimajo počitnic,« pripoveduje Zalka Klemenčič.

Pri RK Metlika so že 7. marca po telefonu pozvali vse svoje potencialne prostovoljce, naj se pridružijo dežurnim ekipam, prav tako so hitro pričeli z iskanjem in zbiranjem zaščitnih sredstev. 16. marca so prevzeli tudi vse naloge štaba civilne zaščite občine Metlika. »Neizmerno sem ponosna na vse naše prostovoljce! Iskrena in velika hvala vsem! Odziv je res velik in lepo smo se porazdelili, vsak ima svoje naloge. Objavili smo vse naše mobilne telefonske številke. Imamo dežurstva v pisarni, v skladišču, res smo se organizirali, da delo poteka nemoteno in da smo na voljo ves čas.«

»Predvsem skušamo pomagati domu starejših občanov, ki je izrazito prizadet - opravljamo delo na recepciji, pomagamo v pisarni, nudimo tehnično pomoč, odprli smo telefon za pogovor psihološke podpore med 9. in 12. uro, prav tako za dom starejših občanov opravljamo dovoz zaščitnih sredstev, dovoz hrane in perila med različnimi enotami, razvažamo hrano za njihove uporabnike, trideset kosil na dan, pomagamo v kuhinji … Poleg tega skrbimo za varstvo otrok tistih staršev, ki morajo delati, prevzeli smo dohodno in izhodno pošto Zdravstvenega doma Metlika in skrb za ljudi, ki so v samoizolaciji. Zanje opravljamo nakupe v trgovinah, dovoz hrane, zdravil, plačilo položnic, pač vse, kar ljudje potrebujejo. Nenehno iščemo tudi nove donacije, predvsem hrane, ki jo razdeljujemo med socialno šibke družine šoloobveznih otrok. Kjer ni šolskega obroka in so otroci doma, je potreba še toliko večja,« našteva Zalka Klemenčič.

Zaupanje je nekaj, kar pride s časom

Tudi v času epidemije pri RK Metlika skrbijo za nemoteno darovanje krvi. »Kličemo naše stalne krvodajalce, ki so mlajši od 50 let, in če so pripravljeni darovati kri, naredimo seznam, pošljemo na center za transfuzijsko dejavnost Splošne bolnišnice Novo mesto, nato pa se oni dalje dogovarjajo, kdaj kdo pride, kako pride, razložijo postopke za varno darovanje krvi.«

Pri delu jim pomaga dejstvo, da so z ljudmi povezani in jih poznajo. »Poznavanje terena je ključnega pomena. Zaupanje je nekaj, kar pride s časom, kar si moraš pridobiti. Ko zvečer zaklenemo pisarno, vse izpovedi ljudi ostanejo tam notri. Ljudje vedo, da so pri nas zaščiteni. Obenem se trudimo, da občane redno obiskujemo na njihovih domovih, vsako leto opravimo več kot 540 obiskov. Če ne gremo do ljudi, ne moremo vedeti, kaj se dogaja za štirimi stenami. Tudi vemo, da nam prvič, ko vstopimo v stanovanje, človek ne bo razkril vseh težav, ki ga bremenijo ali ki so v družini. Če pa prideš dvakrat, trikrat, se pojavljaš redno, no, potem si pridobiš zaupanje; nekakšno dovoljenje, da pomagaš.«

In ko se bo epidemija vsaj malo polegla, bodo v prvi plan znova prišle redne dejavnosti RK Metlika: zdravstveni program Tik-tak, letovanja za otroke na Debelem rtiču, taborjenja za otroke petih in šestih razredov OŠ Metlika in Podzemelj, akcija Šola za nakup šolskih potrebščin, Pomagaj prvi, akcija prikaza postopkov oživljanja in uporabe javno dostopnih defibrilatorjev, ki jih je v občini Metlika kar 25, socialni programi za starejše, anonimna mesečna svetovalnica, Drobtinice, dobrodelni koncerti …

»Pomagamo, kjer moremo. Kakor v času epidemije, tako zmeraj. Mi smo tu in bomo tu. Tako ali drugače: zmogli bomo! Le brez strahu!« spodbuja Zalka Klemenčič.

Rdeči križ Metlika

Pomagajte, če lahko! Dobrodošle so vse donacije, bodisi denarne bodisi materialne. Pomagate lahko s prenosnimi računalniki ali tablicami za šolarje, ki se morajo šolati na daljavo, s paketi hrane in zdravil, pa tudi z moralno podporo. Veliko boste naredili že s tem, ko se boste ozrli naokoli in s solidarnostno gesto pomagali sosedom ali tistim ljudem v svoji bližini, ki živijo sami in odrinjeni. Virus nam ne more vzeti nasmeška in tople besede!