Okusi Slovenije - Gostilna Pezdirc

V rubriki Okusi Slovenije, ki je del Slovenskih novic, smo tokrat zasledili naslov Gostilna Pezdirc, Semič. Takole piše:

"Zaradi gostoljubnosti Belokranjcev boste dolgo sedeli za mizo in tudi vino bo teklo več ur.

Bil je čisto navaden dan, prišel sem iz šole, mislim, da je bilo leta 1984. Vprašal sem mamo, kaj je za kosilo, pa sem dobil odgovor, da ga danes ni, ker ga je prodala štirim lačnim gospodom. Vsak naslednji dan je bil nekdo lačen in mama je morala kupiti večji lonec, da smo bili končno vsi siti,« pripoveduje Andrej Pezdirc, kako je iz bifeja, ki sta ga oče Mirko in mama Mihaela v domači hiši odprla leta 1979, nastala gostilna. Njuno delo nadaljuje z ženoElo, a tudi onadva sta začela nekoliko nenavadno: po izobrazbi je kuhar, a dela kot natakar, žena, ki je natakarica, pa se suče med lonci. Pezdirčevi veliko dajo na okolje, v katerem živijo, in na tradicijo. Na krožnikih so čisti, lepi okusi, porcije precejšnje, gostje pa zadovoljni. A Andreju in Eli to ni dovolj, saj nenehno iščeta nove izzive, med drugim v povezavi belokranjskih gostincev oziroma v projektu Okusi Bele krajine, ki poteka pod okriljem RIC Črnomelj.

Hoteli smo poskusiti avtohtone jedi, zato je bil pogled na jedilni list pravi balzam. Pripravljajo namreč belokranjsko pogačo, belokranjsko povitico, semiško fuline, belokranjske žlinkrofe, bravino z zeljem, belokranjsko šaro, belokranjske žlinkrofe z govedino, belokranjsko cvrtje... Začeli smo s pečeno belokranjsko slanino, polnjeno z domačo skuto. Ta je prinesla blago svežino, prav tako solata, na kateri so postregli jed. Prekajeno rožnodolsko postrv s kmetije Mlinar, kjer imajo tudi ribogojnico, so postregli s hrenom. Postrv je prevevala dimna nota, bila je sočna in voljna, okuse pa je lepo dopolnil konopljin kruh, ki je škripal med zobmi in dal občutek domačnosti. Tris jurčkov so postregli na fulanju. To je nadev iz kruha, jajc in prekajenega svinjskega vrata. Ta je lepo dopolnil zemeljske arome jurčkov, pripravili so jih na žaru, z jajcem in sirom ter seveda obveznim špehom. In čeprav nam je Andrej nanosil na mizo več različnih kozarcev vina, se mu je obraz raztegnil v širok nasmeh, ko je slišal, da nam je bil najbolj všeč belokranjec. Na nosu arome hruške, jabolka in nežnih citrusov ter vinogradniške breskve, v ustih pa prepoznavna višja kislina. Prijetno, poskočno in pitno vino, ob katerem se človek z veseljem zasedi s prijatelji. Belo vino, letnik 2015, so pridelali v kleti Malnarič.

Pezdirčevi sami delajo tudi sir, popekli so ga na žaru, kamor so vrgli sveže narezano zelenjavo. Lahkoten, zelo okusen krožnik, glede na velikost porcije pa nasiten. Nato smo rožnodolsko postrv poskusili še z žara. Na zunaj je bila videti prepečena, ko smo ugriznili, je pošteno zahrustalo pod zobmi, a ni izgubila prav nič sočnosti. Poleg tega je imenitno dišala, špinača je bila polnega okusa, pire, odišavljen z rožmarinom, je bil odličen. Zaradi okusa rožmarina in mineralnosti špinače se je tudi s tem krožnikom lepo ujel sivi pinot, 2010, iz vinske kleti Prus. Mehko, zaokroženo vino terciarnih arom vanilje, kamilice, suhih trav in oreščkov je v uglajenem pookusu prineslo malček grenkobe. Lepo, strukturno vino.

Nad telečjimi fileji s pečeno belokranjsko šunko in domačimi krompirjevimi ocvrtki smo vzdihovali, saj je šunka še povzdignila okus mesa v okusni omaki, ocvrtki pa so bili zakon. Pozneje smo izvedeli, da jih še vedno dela Andrejeva mama, in napovedali smo se, da naslednjič pridemo na ocvrtke – na okus cvrtja iz otroštva, ki se je danes že zgubil, saj se cvrtju bolj ali manj vsi izogibamo. Zraven smo poskusili Šturmovo modro frankinjo, 2011, ki je prinesla arome borovnice, robide, iglavcev, amarene pa tudi herbalnost. Del omizja je kosilo zaključil z belokranjsko povitico s sladoledom, vročimi borovnicami in svežim sadjem, naš dežurni sommelier pa je z Andrejem raje udaril debato o vinih. Tako smo poskusili še modro frankinjo, 2012, iz KZ Metlika z aromami maline, češnje, zrele banane, v ustih pa višje kisline z malo paprike in tobaka. Metliška črnina, 2012, pa je bila v ustih celo boljša kot na nosu: češnja, višnja, robida, mehkih taninov, osvežilno... To so vina za dolge proge – zaradi gostoljubnosti Belokranjcev boste dolgo sedeli za mizo in tudi vino bo teklo več ur. V Beli krajini si je namreč treba čas na debelo odrezati. Priporočamo!"