Oton Župančič

Oton Župančič je bil eden štirih predstavnikov Slovenske moderne. Z Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom Aleksandovim in Ivanom Cankarjem se je začel družiti v dijaškem društvu Zadrugi.

Rodil se je 23. januarja leta 1878 v Vinici v premožni trgovski družini. Oče Franc je bil doma iz Selišč pri Dolensjkih Toplicah, mati Ana pa je bila hrvaškega rodu. Otroštvo je preživel v Vinici in v idilični vasi Dragatuš. Tu je s šestimi leti vstopil v osnovno šolo in jo končal v Novem mestu. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Novem mestu, nato pa se je družina po gospodarskem propadu odselila v Ljubljano, kjer je 1895 dokončal gimnazijo. Po maturi je na Dunaju študiral zgodovino in zemljepis. Leta 1900 je oboje absolviral, vendar študija ni končal. V letu 1902/03 je odslužil vojaški rok. V Ljubljani je bil leta 1903 en semester suplent na ljubljanski prvi državni gimnaziji, nato pa leta 1905 za 5 let odšel v tujino. Živel je v Parizu, na Dunaju. Leta 1907 je postal vzgojitelj grofiča Manfreda Atemsa in živel v tej aristokratski rodbini v Wutembergu, Vorarelbergu in na Bavarskem do 1910. leta. Vrnil se je v Ljubljano, kjer se je sprva preživljal s prevajanjem, 1912 pa je postal dramaturg v ljubljanskem gledališču, po Aškerčevi smrti pa je postal mestni arhivar. Poročil se je z Ano Kesslerjevo in v zakonu so se mu rodili trije otroci. Od leta 1920 naprej je bil dramaturg Slovenskega narodnega gledališča v ljubljanski Drami in kasneje postal njegov upravnik (1929). Župančič je bil imenovan med prve člane Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je bila ustanovljena leta 1938.

Med drugo svetovno vojno je bil povezan z NOB-jem. Po koncu druge svetovne vojne je sodeloval v javnem in političnem življenju, bil poslanec ljudske skupščine. Ob njegovi sedemdesetletnici mu je tedanja oblast podelila častni naziv »ljudski umetnik«, ljubljanska univerza pa ga je imenovala za častnega doktorja. Umrl je v Ljubljani leta 1949 in je pokopan na Žalah, v t.i. grobnici moderne.

Njegova sinova sta patofiziolog Andrej O. Župančič in arhitekt Marko Župančič.

Delo:

Poezije za odrasle

• Čaša opojnosti (1899) (COBISS)
• Čez plan (1904) (COBISS)
• Samogovori (1908) (COBISS)
• V zarje Vidove (1920) (COBISS)
• Zimzelen pod snegom (1945) (COBISS)

Otroške pesniške zbirke

• Pisanice (1900) (COBISS)
• Lahkih nog naokrog (1912) (COBISS)
• Sto ugank (1915) (COBISS)
• Ciciban (1915) (COBISS)

Dramska dela

• Veronika Deseniška (1924) (COBISS)

Velik pomen imajo tudi njegovi prevodi, zlasti Shakespeara in Molièra.