Pismo naše bralke Vladke - Mojim meščanom

Korona virus poznajo že moji otroci v vrtcu. Po navodilih NIJZ-ja sem se v skupaj z otroki naučila pravilnega umivanja rok. Večkrat na dan. O umivanju rok v vrtcu so otroci povedali doma staršem, saj je bil posledično komentar ene izmed mamice mojih varovancev: »A si vi v vrtcu samo umivate roke?« »Da, res je.« je bil moj odgovor. »To je najlažji način pri preprečevanju širjenja Korona virusa.«

A ta virus se je širil dalje. Od Kitajske, zdaj do Italije. Nisem mogla verjeti, s kako hitrostjo je kužil ljudi. Nov, neznan, ki je sejal smrt, grozo in strah med ljudmi. A na širjenje le-tega gledam nekako z »rezervo«, saj je to daleč.

Dokler ni prišel v Slovenijo. Prve okužbe, prvi zapleti bolnikov v moji bližini. Strah pred virusom, ki se je širil med nami, ki živimo v Beli krajini. Pogovori med znanci, kolegi, je potekal okoli virusa. Nekdo je rekel, da je to božja kazen. Drugi, da je to virus, ki je ušel iz laboratorija. Tretji, da je to odgovor narave, posledica podnebnih sprememb. Četrti, da je to kazen za nas ljudi, ki smo izgubili sočut za človeka, kazen za človeški egoizem in njegov pohlep.

A vsak dan je pri nas, v Sloveniji, številka okuženih večja. Svetovna zdravstvena organizacija je razglasila pandemijo, Slovenija epidemijo. Zaprle so se šole, vrtci, vse izobraževalne ustanove. Preventivno, da bi širitev Korona virusa upočasnilo. Stroka pravi, da se zaustavit ta virus ne da. Sledijo navodila, napotki in priporočila prebivalstvu Slovenije, kako naj se to obnaša, kako naj se samozaščiti.

V petek kupim v Mercatorju glavico zelja, paket čebule. Vidim ljudi, ki polnijo vozičke, hitijo z njimi gor in dol po trgovini. Nekaj polic je praznih, a koliko sem videla par dni nazaj v Lidlu, so prazne police zopet napolnili. Nekaj zaloge imam res doma, a ne pretiravam. Le toliko, da ne bom hodila vsak dan v trgovino. Na blagajni me trgovka vpraša, če res ne bom kupila nič več. »Ne«, ji rečem. »Če pa bo vsega zmanjkalo, je doma vedno krompir. Moja generacija je zrastla ob krompirju, ob krompirjevi župi. In če vsega zmanjka, krompirjeva župa se lahko vedno skuha in lačna ne bom.«

Obiskala sem še mamo, starejšo ženico, ki jo pesti cel kup zdravstvenih problemov. Tokrat je nisem objela. Prinesla sem ji knjige, da si bo v samoizolaciji krajšala čas. Rekla sem ji, da, dokler se stvari ne umirijo, je ne bom več obiskala.

Panika, strah na eni strani, a na drugi strani neupoštevanje jasnih in enostavnih navodil stroke, kar omogoča virusu, da se nekontrolirano širi med nami. Opazujem moje someščane. Na igrišču se otroci igrajo skupaj, starši v gruči klepetajo. Lokal pri sosedih je vsak večer poln, glasba glasno igra. Kakor da ni nič narobe, ne epidemije, pandemije. Vtis je, da se to ne dogaja pri nas, da se nas to ne tiče in da to ni nekaj, kar bi nas moralo skrbeti.

Priporočila nove vlade so bolj opredeljena, konkretna, jasna. S ciljem v preprečevanju širitve okužbe Korona virusa. Otroci, starši in vsi meščani naj se ne družimo. Ostajamo doma, v samoizolaciji. Da nujno prekinemo vse socialne stike, ker se lahko le tako obvarujemo pred novim Korona virusom.

Ne vemo, kdo ga že ima, kdo je kužen. Ne če, ampak ko, bomo zboleli za COVID-19. Ne bomo vedeli, kje smo ga dobili. Vse je odvisno od nas samih, našega obnašanja, upoštevanja pravil in našega imunskega sistema. Nikar ne mislimo, da smo nedotakljivi. Da mi pa res ne bomo dobili Korona virusa. Vprašanje je le, v kakšni obliki ga bomo preboleli. Nekaterim od nas morda res ne bo nič, oziroma ga bomo preboleli v milejši obliki. Ampak prenos tega virusa na drugega sočloveka je lahko usoden: za mojo mamo, tvojo mamo ali očeta, babico ali dedka. Lahko bo le-tega okužil vnuk, a ta tega ne bo vedel. Otroci naj ne bi zboleli, naj bi ga le prenašali. Zato zaprtje šol in vrtcev.

Sem zaskrbljen meščan. Poslušam zdravstveno stroko in njihova navodila. Zdravstveno osebje je preobremenjeno, so rizična skupina, a navkljub vsemu pomagajo ljudem. Čeprav vedo, da se lahko okužijo. Čeprav vedo, da je ta virus zahrbten in da zdravila ni. Zato, moji meščani, vsak dan ob 12. uri se postavite na balkon, na okno in tem ljudem, ki pomagajo okuženim z novim, neznanim virusom, Korona virusom,zaploskajte. Naj vedo, da jih podpiramo, da smo z njimi v teh kaotičnih časih.

In ko nehate ploskati, ostanite doma. Ostanite z otroki v samoizolaciji. Preberite jim kakšno knjigo, iz omar vzemite stare albume s fotografijami in obujajte spomine na čase, ki so že za nami. Ker kljub virusu, kljub negotovosti, je življenje lepo. Izpolnjeno iz malih stvari, ki ne stanejo nič, a so okoli nas. Poiščimo otroka v sebi in si zapolnimo čas z igro z otroki. Pojdimo na sprehod, v naravo, v bližnji gozd. Ob tem ne pozabimo na navodila stroke: umikamo se ostalim someščanom - spoštujemo razdaljo 1,5m, higieno kihanja in kašljanja.

Samo vsi skupaj lahko premagamo epidemijo. Vsak izmed nas, vsak posameznik, je kot del puzzle v sestavljenki Korona virus. Če bomo upoštevali navodila vlade, se obnašali odgovorno in samozaščitno kot posameznik, bomo premagali ta virus. Vemo, da je ta virus zelo nevaren, neznan. Da bo pustil posledice tudi na gospodarstvu. A to se ne bo opomoglo, če ljudje ne bodo zdravi in sposobni opravljati svoje delo. Zato bi bilo smiselno, da se vse, res vse, kar ni nujno, ustavi, zamrzne za 14. dni. V kolikor ne bomo spremenili naše mišljenje, ravnanje, vedenje, bo virus premagal nas. In kaj nam je narediti? Nam, malemu človeku, ki se je postavil v šah mat pozicijo proti novim, a zelo krutemu virusu, Korona virusu.

Borbo z njim bije ves svet. Naša vlada, strokovne službe ne zahtevajo veliko od nas. Le malo samokontrole, samoizolacije in sočut za sočloveka, ki se je tekom let nekje izgubil v času kapitala….

Vladka

PS: Pravilno umivanje rok? Vprašajte otroka. Povedal vam bo zgodbo o traktorju…..