Pola in njen bekeraj

Črnomelj je bogatejši za bistro, v katerem se je kot doma. Ali pa še malček bolje.

Kot marsikdo tudi Polona Klančnik odmisli svoj genski zapis in začne svojo pustolovščino s študijem ekonomije ter nadaljuje z delom v medijski hiši. Prebiva v Ljubljani in njeno življenje je polno dogodivščin, prijateljstev, veselja. Prepojeno z vsem, kar lahko mlada ženska doživi in izkusi. S srcem pa vedno doma, na Koroškem, tam, kjer ima babica gostilno in kjer jo mama, sicer učiteljica kuharstva, razvaja s samimi dobrotami, oče bodri z dolgimi debatami.

Kri res ni voda, zato tudi Polona, glavna protagonistka tokratne zgodbe, v oblačku nad glavo ves čas nosi kulinarične zamisli. Čez trideset jih že šteje, živi sama v najetem stanovanju, a ji nekaj ne špila, tisti zapis v genih se namreč začne oglašati. Vpiše se na gostinsko šolo, pusti službo, nato pa s kuharsko diplomo v roki in zaljubljena do ušes pobere šila in kopita ter se odpravi k svojemu Jasminu – v Črnomelj. Če ne bi poznali Polone, se vam to ne bi zdelo nič nenavadnega, a če bi jo in njene viharje v glavi, perle v ušesih in rdečo šminko na ustnicah, bi se vam zdaj pred očmi izrisale tri pikice.

Polone ni težko opisati, visoka blondinka švedske pojave je in premore toliko energije, da te posrka. Njen jezik tako teče, da te kupi v sekundi. Kreativna in samosvoja premakne in očara še tako zakoreninjeno drevo. Mogoče njeno odločnost pri uresničevanju svojih želja in zamisli odlično opiše prigoda z natikači, ki jih nosi v svojem novem bistroju, do katerega še pridemo. Polona je nora na Chanel, a ta je predrag, zato si ga prikroji tako, da na službene »šlape« s črnim vodoodpornim flomastrom izpiše ime blagovne znamke. Na enem čevlju je Coco, na drugi Chanel. »Hej, narobe imaš obrnjen napis,« ji izjavi kolega, ki jo obišče v lokalu, »saj ni važno, pomembno je, da ga jaz pravilno vidim!« mu odgovori. Vse jasno?

Šepetalka bakterijam

Zdaj ima naša sogovornica že družino in še naprej je njeno življenje polno, kolikor se le da. Odvijajo se kulinarični projekti, nekateri bolje, drugi slabše, Polona pa med drugo nosečnostjo postane malce čudna. Popolnoma obsedena z drožmi. Še huje, ljubiteljica krvavih zrezkov preneha jesti meso in zase pravi, da je šepetalka bakterijam. Strastno se vse skupaj nadaljuje, izpopolni se v peki z drožmi in ustanovi blagovno znamko D(r)oživetje, ki jo vodi skupaj z njenim fermentiranim prijateljem Erikom Bačarjem, kot mu pravi. Dejavna na sto koncih in, kot da že vse to ni dovolj, njen korak obstane pred steklenim oknom podhoda v bližini črnomljskega sodišča. Na njem napis – oddamo, v Polonini glavi pa: »Moj boš! Tukaj odprem bistro.«

Mi jo poslušamo z odprtimi očmi, ona obrazloži: »Veš, tako je to – če nimaš tukaj kam v bistro, si ga pač odpreš! Pogrešala sam Ljubljano, kjer sem šla lahko vedno na eno hitro, dobro in razmeroma zdravo malico. Hkrati sem si vedno želela imeti nekaj svojega, kjer bom ljudem lahko ponudila to, kar kuham doma.« In zdaj, v pičlih nekaj mesecih, ki so pretekli od te ljubezni na prvi pogled, lokal že vabi, v njem pa trikrat na teden zadiši po rastlinskih kosilih, ki so tako polnega okusa, kot je močan Polonin karakter. »Kruh in pite so razprodani do dvanajste ure,« pove. »Počasi bomo videli, ali gremo v pravo smer, zagotovo pa bomo več pozornosti namenili slaščicam, saj v Črnomlju praktično nimamo slaščičarne.«

Ena je chef, druga pa šef

Če bi poznali Polono, bi vedeli, da to ni človek, ki bi lahko sedel za računalnikom, urejal papirologijo, pedantno bdel nad podrobnostmi, ki terjajo črno na belem in ki so prav tako pomembne, da se poslovna zgodba uspešno odvije, kajti ni vse v idejah. Zato je tukaj mravljica Simona Žugelj Cajnar, dolgoletna sodelavka Kmetijske zadruge Metlika za marketing in odnose z javnostmi, ki zdaj svoje poslanstvo nadaljuje skupaj s Polono.

»Dala sem odpoved, nato pa smo same punce začele z gradbenimi deli in postavljanjem tega našega kotička.« Kako pa si dve blondinki, ki zase pravita, da sta samooklicani kulinarični kraljici Črnomlja, razdelita delo? Partnerica v tem zločinu razloži, da bomo funkcije najlažje razumeli takole: »Jaz sem šef, ona pa je chef.« In da ne bo pomote, samooklicani naziv nosi pomemben pomen: ironično se ne želita ozirati na vprašanja, ali je njun kotiček, kjer se dušeno rdeče zelje postreže v družbi karamelno-čebulnega polpeta, kjer je bučna juha sladka in gosta, kjer parmezan včasih zamenjajo kvasni kosmiči in kjer so pite droživete, sploh primeren za »oddaljen« Črnomelj. Slediti želita svojemu klicu in postati nekakšni trendseterki, s tem pa ljudem pokazati, da potrebujejo in si želijo dobro domačo hrano, ki je narejena tako, da malce popazimo tudi na naš planet. Oh, in seveda, da ne pozabimo – hrano, narejeno z mislijo na naše bakterije, ki jih vsi nosimo v črevesju in kjer se pravzaprav odloča o tem, ali bomo zdravi in veseli ali pa betežni in zagrenjeni.

Rutina brokolija

Simona je bivša vinska kraljica, kraljica metliške črnine in hčerka trsničarske ter vinogradniške družine, bo v bistroju skrbela tudi za dobro vino. Predvsem se bosta osredotočili na naravne primerke, ki se vsebinsko zelo ujamejo s samo rastlinsko zgodbo bistroja, rutino brokolija, kot ji reče Polona (mimogrede, obsedena je z njim in tudi vi boste postali, ko si ga boste pripravili po njenem receptu). Tukaj se namreč strežejo jedi brez mesa, zelenjava in sadje pa morata biti kolikor se le da lokalna, vsaj Slovenska. Polona že lobira pri bližnjih kmetih in gostincih, da bi sodelovali, eni druge dopolnjevali in krepili pomen domače sestavine na eni strani ter kakovostne krožnike po restavracijah na drugi.

Zdaj, ko sta v tem poslu dve, postaja vse še huje in projekti se stopnjujejo. V bližnjem Semiču se odpira kulinarični studio, ki bo na voljo za snemanje reklam, za kulinarične delavnice in rojstnodnevne zabave, prihodnje leto izide kuharska knjiga o sladicah z drožmi, prihaja pa tudi blagovna znamka Two busy blondies, ki bo ponujala modne dodatke za doma, kot so lični predpasniki, obroči za lase, krpe, darilni program. »Vse to bo kot nekakšen sorbet, ki bo presekal prej omenjeno rutino brokolija,« se dodobra nasmejimo.