S čolnom iz Črnomlja v Gradac

Jutri so binkošti. Če ne veste, kako bi preživeli današnjo sončno binkoštno soboto ali pa jutrišnjo nedeljo, poglejte, kako sta jo preživela Franjo Ogrin in njegov prijatelj P. Prijatelja sta se podala na čolnarjenje po reki Lahinji, ki se je končalo kot dvodnevna pustolovščina.

Dr. Franjo Ogrin (tudi Fran Ogin) je bil pravnik, okrajni glavar, publicist, turistični delavec in uradnik. V Adresarju za Kranjsko za leto 1912 ga najdemo kot dež. vlad. konceptnega praktikanta v Črnomlju. Iz Črnomlja je bil po koncu 1. svetovne vojne premeščen v Kočevje, kjer je kot vodja okrajnega glavarstva reorganiziral svoj urad po novih državno političnih potrebah, skrbel za pravilno slovensko označbo krajev, spodbujal ustanovitev raznih društev in se zavzemal za gradnjo ubožnice in hiralnice v Kočevju, Ribnici in Velikih Laščah. Povsod kjer je deloval, se je zavzemal tudi za razvoj turizma. Napisal je tri knjige: Slike iz Belokrajine (1922), Državoznanstvo (1929, 1930) in Tam dol na Dolenjskem (1944). Redno je objavljal v Planinskem vestniku, Našem glasu, Slovenskem pravniku ...

Iz nekega kasnejšega vira izvemo, da je bil Ogrinov prijatelj P., gospod Pinkava. Zagotovo ne moremo vedeti, a mislim, da gre za Ludovika Pinkavo, pravniškega kolega, ki ga v istem Adresarju najdemo kot deželnega vladnega koncipista v Radovljici. Prijatelja sta se na binkoštno soboto, verjetno leta 1913, podala na čolnarjenje od Črnomlja do Gradaca. »Kot Ilija« sta zaveslala prti Žagarcem, premagala tamkajšnji jez, se vmes kopala in po štirih urah prispela na cilj. Po le nekaj kozarčkih konjaka na čolnu, sta na kopnem našla okrepčilo v Mazzeletovi gostilni, kjer sta tudi prespala. Naslednji dan sta se podala na pot proti Črnomlju, doživela srečanje z gozdnim čuvajem Novakom, se kopala, s pravim tehničnim podvigom spravila čoln čez jez v Žagarcih in po sedmih urah veslanja, spet podkrepljenega s kozarčki »hudega konjaka«, svojo pot zaključila pri Flekovem mlinu. »V stolpu je ravno 7 odbilo, ko sva jo mahnila, obložena z vso prtljago – da so naju ljudje kar pogledovali – v pristan za želodec.«

Njuno dogodivščino bi danes lahko zlahka preimenovali v pravi »turistični produkt« - aktivno preživljanje prostega časa v naravi, kulinarična doživetja in da, za doživeti Belo krajino brez stalnega pogledovanja na uro, včasih en dan ni dovolj.