Semič v starih cajtih (230)

V soboto, 25. marca bomo praznovali materinski dan. V čast temu prazniku in v čast vsem materam, bomo že danes predstavili portret še ene žene – trpinke, požrtvovalne matere, zanimive in srčno dobre Semičanke Jožefe – Pine Lah. S fotografijo in pisano besedo nam jo bo predstavila njena vnukinja Lučka Pezdirc – Lahova Lučka.

Jožefa Lah - Lahova botra

Jožefa ali Pina Lah je bila edinka slovenskih staršev, rojena v Trstu, kjer je preživela mladost. Bila je mestna gospodična in pomanjkanja ni poznala, četudi ji je oče zgodaj umrl. Po poroki z bratrancem Lah Rudolfom, se je preselila v Pulj.

Sredi prve svetovne vojne je takratna oblast evakuirala civilno prebivalstvo iz vojnega območja. Pina se je noseča z dvema majhnima hčerkama in materjo po spletu različnih okoliščin znašla v Semiču. Sreča v nesreči je hotela, da je bil njen mož na fronti ranjen in se jim je kot vojni invalid pridružil v Semiču.

Tu si je mlada družina ustvarila nov dom. Jožefa je rodila še tri sinove. Z možem Rudolfom sta na Mladici, zgradila hišo iz nič in to v času najhujše gospodarske krize ter skrbela za pet otrok. Kljub težkemu življenju je bila Pina vedno dobre volje.

Zelo rada je plesala, še posebno dunajski valček, ki jo je spominjal na srečno mladost v Trstu, ko je bila, kot je sama dejala “fest mula” (lepo dekle).

Vsakomur je bila pripravljena pomagati. Obiskovala je starejše vaščane in jim ob praznikih prinašala skromna darilca. Vsakogar je v svojem domu prijazno sprejela in ga pogostila, pa naj je bil to prijatej, Cigan ali popolni neznanec. Vedno je rekla: “Razumem reveže, ker sem bila sama revna; moram pomagati!”

Bila je aktivna tudi v gasilstvu in zato imenovana za botro gasilskega prapora.

V Trstu je obiskovala italijansko šolo, zato je imela težave pri izražanju v slovenščini. Znana je anekdota, ko je želela povedati, da ima sorodnike v Malinah pri Peclih. Ona je povedala tako: “Imam zlahta v Maline pri drzaj od kruška” (mislila je na hruškin pecelj).

Njena govorica je bila zanimiva in je bil mnogim všeč. Nekateri starejši Semičani se je še vedno spominjajo tudi po kuhanju odlične kave, ki je mnogokrat prijetno zadišala iz Lahove hiše.

Pa še ena ANEKDOTA o zobnih protezah, v kateri nastopa tudi Pina:

“V 60. letih prejšnjega stoletja so si tri starejše Semičanke, med njimi tudi Pina Lah, omislile nove zobe. Prodale so nakit, če so ga imele, stare slike, varčevale vsak dinar, le da bo nasmeh lep.

Ko so se zopet srečale, so se pogovarjale o novih zobeh.

Pa zanima Pino: “A vaju proteza kaj žuli?”

“Mene ne,” odvrne prva.

“Mene tudi ne,” reče druga.

In tudi Pina se pohvali, da je lepi novi zobje prav nič ne žulijo in iz žepa potegne robček, v katerem je skrbno zavita nova zobna proteza.

Lučka Pezdirc iz Črnomlja.