Semič v starih cajtih (260)

Z velikim veseljem objavljam prispevek Albine Sonje Štraus.

TONE NOVAK – GOZE (*1909 - +1984)

V Semiču je v prejšnjem stoletju živela družina Novak, po domače Gozeti. Sestavljali so jo brata Tone in Janez ter sestra Micka. Bili so pošteni, delavni, vendar čudaški. Tone je bil mojster samouk. Njegova delavnica je bila polna motornih žag, šivalnih strojev, ur, škropilnic, celo harmonik, le-te je tudi sam izdeloval. Ker je bil trmast in starokopiten, ni dal napeljati elektrike v delavnico, delal je ob svetlobi starinske laterne. Vse pripomočke in orodja je izdelal sam. Imel je izjemen talent za tehnologijo in strojništvo. Od blizu in od daleč so mu ljudje nosili v popravilo stroje in orodja. Pri delu je bil silno natančen, užival je, kot da tekmuje z aparatom, zmagal je vedno on. Svoje delavnice skoraj nikoli ni zapustil, izjema so bili poletni dnevi v času mlatve, ko se je zadružna mlatilnica večkrat ustavila zaradi preobremenitve. Tone jo je hitro spet aktiviral. Delavnico je zapustil tudi takrat, ko se je pokvarila cerkvena ura. Popravil jo je in ni sprejel ponujenega plačila, češ da je to ura za reveže.

Dober glas o njem je segal daleč po Dolenjski, ne le po Beli krajini. V semiški Iskri so poznali njegove talente in spretnosti, zato so ga želeli zaposliti, a ni sprejel delovne ponudbe; osebno svobodo je cenil nadvse. Čeprav je bil redkobeseden in nezaupljiv, je gojil redke stike z mladci, ki so želeli znati igrati na harmoniko; popravljene harmonike, ki so čakale lastnike, jim je na kratek rok posojal, da so se doma učili kot samouki in obenem preverjali, ali je popravilo uspešno.

Z gotovostjo trdim, da je bil Gozeč Tone človek z veliko začetnico, in ponosna sem, da sem njegova ne tako daljna sorodnica.

Na spodnji fotografiji je Tone Novak – Goze v temnem plašču, ob njem pa kaplan p. Janko Štampar. Fotografija je bila posneta na pogrebu Tonetovega brata Janeza na pokopališču pri Sv. Duhu leta 1979.