Stara Metlika (237)

Franc Gornik: druženje v zidanici (vikendu) Barbič Francija

Zbrana družba v tej zidanici, ki čaka na pečenko: Franci Gornik, Jože Gašperič, Tone Štrucelj, Franci Barbič, Milan Bračika, Jože Cesar, Andrej Grabrijan, Marijan Hladnik, Jože Perkovič, Stane Gašperič, Janez Starc, ...

in na 2. fotografiji: Druščina potrpežljivo čaka v vrsti, da Darček razdeli vsakemu njegovo porcijo. Prvi na vrsti je Jože Cigič, poslednji, na repu, sem bil pa jaz, Franc Gornik.

Edini kriterij pri odmeri velikosti porcije mu je bil, kako lačen je kdo. Kot zadnji v vrsti lahko potrdim, da ni zmanjkalo in je še ostalo za kasnejšo porabo. Darček je imel, kot sin gostilničarja, gensko prirojen čut za kuhanje in peko, pa, če je šlo za ribe, roštilj, izdelavo klobas ali pa jagenjčka in odojka na ražnju, sploh za kulinariko.. Z Darčkom sva se veliko družila in zato mu posvečam tudi to pisanje. Že, ko so se v začetku 50-ih preselili s svojo gostilno na Majer, sva navezala dobre prijateljske odnose. Veliko mi je pomagal pri spravilu krme za živino in tudi na paši mi je često delal družbo.

Nekoč sem bil sam na paši v bližini Trampuževega skednja. Imel sem tudi druge osebne opravke in živina je ušla v koruzo. Ko sem jo hotel "zavrniti", se je od nekod pojavil g. Trampuž in to sam opravil ter stal pri govedu. Noč se je bližala, kaj storiti? Stopil sem do Darčka po pomoč. Bil je doma in ravno si je sredi kuhinje v lavorju umival noge (takrat smo bili vsi bosi). Seznanil sem ga s problemom, vstal je, pustil lavor z vodo sredi kuhinje in podala sva se v reševalno akcijo. Vzela sva vsak svojo palico za obrambo in šla po živino. Bila je že noč in goveda nikjer. Ni nama ostalo drugega kot kreniti domov, pa je bila živina že doma, saj je g. Trampuž vedel čigava je in jo prignal na Majer (bila sta z atom prijatelja). Ko sta bila starša v hlevu, sem se zmuznil v hišo in direkt v posteljo pod odejo. Ko me je ate zagledal pod odejo, je nekaj godrnjal mami, pa ga nisem nič razumel, saj sem bil pokrit čez glavo. Zjutraj je bilo vse pozabljeno. Srečno se je izteklo, strah pa je le stopil v kosti.

Darček mi je vedno trasiral dobro pot. Vojsko je služil v Doboju (Bosni) in čeprav je bil mlajši, sem kasneje prišel tudi jaz služit v isto artilerijsko baterijo k istemu kapitanu Baboviću. Šef nama je bil tudi isti podporočnik (mlad 27 letni samski oficir). Že prvič, ko sva se srečala je rekel: "Znaš li Barbiča, ako češ biti takav vojnik ko on, ti neče biti loše". In res mi ni bilo slabo, saj so me po končani obuki obdržali v Ševarlijah v skladišču opreme za rezervno konjenico. Mimogrede, le ta se je leta 1957 preselila iz Metlike v Čakovec (z našo dobro tovarišico Tinco in njenim možem, oficirjem) in nato v edini rezervni sestav konjenicev Jugoslaviji, v Doboj. Mislil sem si, kaj vse sta počela ta mlada fanta (oficir in vojak) z Darčkovim avtom, ki ga je imel ves čas služenja v Doboju. Avti so bili v Bosni zelo redki, Darček pa je imel najeto še garažo.

Darček je imel za tiste čase nobel avto Ford 1300 ccm, veliko limuzino in družila sva se tudi v Ljubljani. Imel je dobro službo pri Contalu in sam upravljal s svojim časom. Hodila sva kegljat, včasih pa tudi v klub zaigrat kakšno partijo šaha. Nekoč smo se srečali pred Namo v Ljubljani: Anica Prevalšek, Marica in Martina (moja bodoča žena) ter Končar Božo, Darček in jaz. Anica nas je spoznala in povedala, da so namenjene v trgovino Bagat kupit šivalni stroj. Takoj sem se ponudil, kot tekstilec in strokovnjak, za pomoč pri izbiri. Krenili smo vsi skupaj v trgovino in ugotovil, da ima trgovka o tej mašini več pojma kot jaz. Zaradi tega nisem dobil nikakršnega kompleksa in stroj so le izbrale. Potreben je bil samo še šiviljski tečaj, ki so ga opravile kasneje. Glede na dobro kupčijo, smo se dogovorili, da to zapijemo, neki drugi dan v Petričku. Na dogovorjeni dan so res prišle po službi vse tri primadone, mlade medicinske sestre in še sošolka iz VMŠ, Majda. Pa tudi mi nismo izostali. Posedeli smo v Petričku in poklepetali, bile so v okras našemu omizju. Takoj sem opazil, da je Darčku nekaj padlo v oko. Kaj bi to bilo? Rešitev sem našel šele zunaj, pred vrati, ob razhodu, ko je že v mraku povabil Marico na večerjo. Marica je začudeno vprašala, kako? Darček je odgovoril, naj si izbere en avto in jo bo peljal k Čadu na roštilj. Takrat je bilo na Cankarjevi polno parkiranih avtomobilov. Marica nato v hecu pokaže na ne daleč stran parkiran avto in obljubi, če me pelješ s tem, pa grem. Daretu se zasvetijo oči, stopi do Forda, ga odklene, odpre vrata in jo povabi v avto. Pa ni držala besede, čeprav sem videl, da je že preskočila iskrica. Če se je to zgodilo kdaj kasneje ne vem, mogoče bi to vedela povedati Anica Lah (prej Prevalšek) s katero sta si bili bližje.

V tej družbi smo se potem še večkrat družili, tudi piknike organizirali. Potem pa se je tudi ta razpadla z raznimi porokami, končno tudi z mojo 24. sept. 1977. Pa ni šlo brez fantovščine in pri ljubljanski druščini je bil spet nepogrešljiv Darček, ki je sicer kot gost, spekel dobrega odojka. Darček je bil dober organizator. T