Učna pot Kučar – Kolpa

Občina Metlika je v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto, Zavodom RS za varstvo narave, Območna enota Novo mesto, Belokranjskim muzejem Metlika in Zavodom Metlika prenovila Učno pot Kučar – Kolpa in postavila novo maketo Kučarja z okolico. Meritve za pripravo makete Kučarja je izvedlo podjetje Miha Ban, geodetske meritve d.o.o. iz Novega mesta, bronasta maketa pa je delo delavnice Livartis d.o.o. Pot so pomagali postavljati člani Lovske družine Gradac.

Na odprtju prenovljene Učne poti Kučar – Kolpa in predstavitve makete Kučarja z okolico, ki je potekala včeraj ob 17. uri, sta obiskovalce pozdravila vodja novomeške območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine mag. Dušan Štepec, o učni poti in njeni zasnovi sta spregovorila višja konservatorka Tina Britovšek in višji naravovarstveni svetovalec Matej Simčič. Prenovljeno Učno pot Kučar – Kolpa in maketo so navedeni, skupaj z Miho Banom in županom Občine Metlika, Darkom Zevnikom, predali namenu.

Učna pot Kučar – Kolpa je 3,3 km dolga krožna pot, ki vodi od kampa pri Podzemlju, mimo cerkve sv. Martina na vrh Kučarja, nato se obrne nazaj proti vasi Zemelj in nas pod cerkvijo sv. Helene popelje nazaj na izhodiščno točko. Pot se je postavila že leta 2008, za prvotno idejno zasnovo je zaslužna Milena Pavlovič. Njena prenova je bila potrebna zaradi dotrajanosti obstoječih informativnih tabel, prilagoditve varnejšim cestnim povezavam, novih dognanj o arheoloških najdiščih in potrebe po razlagi nove makete pri Lovski koči na Kučarju.

Podzemelj z okolico je eno najpomembnejših arheoloških najdišč v Beli krajini. Osamelec Kučar, ki se kakšnih 90 m visoko dviga nad reko Kolpo pri Podzemlju, so si ljudje že na prehodu iz bronaste v železno dobo (9. stoletje pr. n. št.) izbrali za bivališče. Na takšno odločitev je vplivala strateška in dominantna lege Kučarja, širna polja pod njim in bližina pitne vode. Železnodobno gradišče na površini 10 hektarjev predstavlja eno od šestih največjih tovrstnih najdišč na Dolenjskem in v Beli krajini. Prazgodovinska naselbina se je raztezala čez oba vrhova, južnega in severnega, obdana je bila z okopi in najverjetneje kamnitim obzidjem. Kontinuiteta poselitve se nadaljuje skozi celotno železno dobo, vse do prihoda Rimljanov v naše kraje, ko se naselja prestavijo v obkolpsko nižino.

Legenda pravi, da je hrib Kučar ob Kolpi Velebabino grobišče. To deloma drži, saj so bila ob vznožju Kučarja številna grobišča, kamor so prebivalci prazgodovinskega naselja na vrhu hriba pokopavali svoje umrle. Znanih je več kot 70 gomil, to so velike zemljene kope, kamor so ljudje pokopavali skozi celotno železno dobo. Pokojnikom so v grobove prilagali osebne predmete, ki pričajo o socialni razslojenosti takratne družbe. Železnodobni prebivalci Bele krajine so do začetka mlajše železne dobe razvili povsem lastno materialno kulturo. Antični viri nam sporočajo, da se bili to »ljudje ob Kolpi (Colapis)«.

Na severnem vrhu Kučarja, tik nad opuščenim kamnolomom, so v začetku 5. stoletja zgradili zgodnjekrščansko središče s kar dvema cerkvama, krstilnico in večjo bivalno stavbo. Obdali so ga z obzidjem in obrambnimi stolpi. V Sloveniji sta poleg Kučarja poznani le še dve utrjeni višinski naselbini z dvema cerkvama, to sta Ajdovski Gradec nad Vranjem in Tonovcov grad pri Kobaridu. Kar dve cerkvi in bivalna stavba s centralnim ogrevanjem, ki je kaže na poseben značaj objekta, pričata o tem, da je bilo na Kučarju pomembno upravno in cerkveno središče širše skupnosti. Zaradi lahke dostopnosti je bilo najverjetneje opuščeno še pred koncem 5. stoletja, kar časovno sovpada s prihodom Vzhodnih Gotov na slovensko ozemlje.

Poleg izjemne arheološke dediščine pohodnika ob poti spremlja pester vodni in obvodni habitat, ki nudi ugoden življenjski prostor številnim redkim in ogroženim živalskim vrstam, posebej ribam (sulec, platnica, pohra, kapelj), želvi močvirski sklednici, školjki potočnemu škržku in vidri. Ob poti se seznanimo z življenjem bele štorklje v Beli krajini in o pomembnosti ohranjanja travniških površin, tako ekstenzivnih suhih kot tudi vlažnih travnikov.