Na vsebino

Umrla je Vika Lozar

V 79. letu starosti je umrla Vika Lozar, dolgoletna predsednica sveta Krajevne skupnosti Črnomelj, občinska svetnica, predvsem pa aktivna državljanka.

Vika Lozar, takrat še z dekliškim priimkom Kraševec, se je rodila 1. januarja 1946, v Metliki. Čeprav je večino svojega življenja preživela v Črnomlju, je rada poudarila, da je po duši zaprisežena Metličanka. Njena mama je bila doma iz Drašičev, tako da se je v Vikini kleni belokranjščini znašla tudi marsikatera drašiška beseda.

Ker jo je že od malih nog zanimala kemija, se je po končani osnovni šoli vpisala na srednjo kemijsko šolo v Ljubljani. Kot laboratorijski tehnik se je leta 1965 zaposlila v črnomaljski tovarni Belsad in tam ostala vse do upokojitve leta 2003.

V nekdanjem Belsadu je bila aktivna sindikalistka in tako se je pričelo tudi njeno spogledovanje s politiko. Po osamosvojitvi Slovenije se je pridružila takratnemu LDS-u, svojo družbeno in politično aktivnost pa je pripisovala zlasti radovednemu značaju. Želela je biti na tekočem z dogodki in povedati svoje mnenje o aktualnih stvareh. Leta 1996 je tako postala predsednica sveta Krajevne skupnosti Črnomelj in na tem položaju ostala dolgih osem let.

Nekaj mandatov je bila tudi občinska svetnica, nekateri pa so jo v šali imeli kar za črnomaljsko mater županjo. Za županski stolček se sicer ni nikoli potegovala, saj je ta položaj ni mikal. Prepričana je namreč bila, da takšna funkcija zahteva visoko izobraženega človeka s širokim pogledom na življenje. Je pa rada poudarila, da bi moralo biti na vodilnih položajih veliko več žensk, saj imajo predstavnice nežnejšega spola svoje prednosti in način dela, ki bi družbo kot celoto zagotovo popeljal korak naprej.

Vika Lozar je bila vse življenje tesno povezana tudi s kulturo, ki je zaznamovala njeno družinsko življenje. Več kot 40 let je bila poročena s Stanetom Lozarjem, znanim ekologom, amaterskim slikarjem in dolgoletnim predsednikom KUD Artoteka Bela krajina. Njun starejši sin Robert Lozar je uveljavljeno ime med akademskimi slikarji, mlajši sin Janko pa je redni profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani in avtor številnih knjig. V zadnjih letih se je podrobneje posvetila raziskovanju družinske zgodovine.

Bila je redna gostja na različnih belokranjskih prireditvah, še zlasti tistih povezanih s kulturo. Cenila je namreč neizmeren trud vseh, ki se ukvarjajo s kulturo, saj jih večina med njimi to počne ljubiteljsko. Predvsem pa je bila aktivna državljanka, ki je budno spremljala vse pomembnejše politične dogodke in imela o njih tudi jasno izoblikovano mnenje. Slednjega je na spletnih forumih in v pismih bralcev brez dlake na jeziku soočala z drugimi. Še zlasti so se je dotaknile ekološke teme, pa tudi socialna stiska in romska problematika.

Za Belokranjce je v svojem provokativnem slogu znala povedati, da nam je "še zmeraj prelepo v življenju" ter da zlasti med mladimi manjka samozavesti in družbene angažiranosti, ki bi prinesla potrebne spremembe v družbi.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj