Vsak lahko prispeva k rešitvi problematike prostoživečih mačk

Domača mačka spremlja človeka že tisočletja. Prve udomačene mačke so se pojavile z razvojem poljedeljstva in skladiščenjem presežkov hrane. Skozi daljša zgodovinska obdobja so imele v raznolikih kulturah tudi precej drugačne statuse. V Egiptu so jih prav po božansko častili, posameznika, ki je mačko poškodoval pa celo kaznovali s smrtjo. V obdobju srednjega veka so - predvsem črne mačke - zaradi vraževerja in simbolike čarovništva postale osovražene, zato so jih brezkompromisno zatirali in pobijali.

V današnji, nekoliko bolj razviti družbi, mačke praviloma dojemamo kot hišne ljubljenčke. Zanje skrbimo ter jim skušamo omogočiti čim bolj udobno in lagodno življenje. A žal se še vedno preveč pogosto obrnemo stran od brezdomnih muc, za katere ne skrbi nihče.

Mačke so resnično bistra in iznajdljiva bitja, vendar pa to še ne pomeni, da lahko v celoti poskrbijo same zase. Praviloma slej kot prej postanejo žrtve sebi lastnega nagona po razmnoževanju. Mačja kolonija lahko tako zelo hitro postane preštevilčna, zato bo posledično soočena s pomanjkanjem hrane, slabšo fizično kondicijo, kot tudi slabim zdravstvenim stanjem. Vse to pa povzroča trpljenje živali. Idealistično bi bilo računati zgolj na to, da bodo nekega dne vse mačke imele ljubeč dom. Najverjetneje bodo v našem okolju prostoživeče mačke vedno prisotne. In vendar je naša naloga, da preprečimo njihovo prekomerno razmnoževanje, s tem pa bomo preprečili tudi trpljenje živali. Zato vas naprošamo, da se nikar ne obrnite stran od muce, ki se je naenkrat znašla v okolici vašega doma.

Namreč, v kolikor za muco ne bomo ustrezno poskrbeli, lahko že čez eno leto dni pričakujemo »razcvet« njene družine, kateremu bo najverjetneje kmalu za tem sledila zgoraj opisana katastrofa. Za lažjo predstavo naj vam podamo nekoliko bolj nazoren in zelo pogost pojav. Na območju vikendov in zidanic se je lani pojavila muca. Bila je krotka in ljudje so ji nastavljali hrano. Še pred zimo je imela zarod štirih mladičev. Vendar je med zimo v tem okolju bistveno manj ljudi, posledično pa tudi manj hrane. Muci in enemu izmed mladičev se je nekako uspelo »prebiti« skozi zimo. Za tri mladičke se ne ve, kam so izginili. Mogoče so končali v gobcu kakšne lisice ali psa? Ali jih je povozil avto? So mogoče poginili ravno zaradi lakote? V letošnjem letu sta muci uspeli najti zavetje - vsaj kar se hrane tiče - pri gospe, ki živi na tem območju. Mama muca je spomladi imela ponovno pet mladičev, a tudi ti so vsi nekam izginili. Najverjetneje jih je pokončala lisica ... Mama muca je nato hitro poskrbela za svoj nov zarod štirih mladičev. Prav tako pa tudi »lanska muca«, ki je letos s seboj pripeljala še štiri mladičke.

»Nadzor« nad mucami je nato prevzela ena izmed članic našega Društva za zaščito živali Bela krajina. Ta jih je hranila in delno uspela tudi udomačiti. V tem času je eden izmed mladičkov ponovno izginil. Zaradi možnosti obilice hrane so bile muce v dobri kondiciji, prav tako so vsak dan postajale bolj krotke. Ko so bile dovolj velike, smo nastavili »živolovko« in jih polovili. Šlo je za osem mladičev in dve odrasli muci. Celoten postopek hranjenja, privajanja in lovljenja je trajal skorajda pet mesecev. Vsak dan smo se vozili na lokacijo in do njihovega začasnega doma, ter nato na veterinarsko postajo. Med omenjenimi osmimi mladiči je bilo kar šest samičk. To pomeni, da bi po vsej verjetnosti naslednje leto bilo - zgolj v tej koloniji - že kar osem plodnih mačjih samic. In te bi na svet lahko spravile tudi do 80 novih mačjih mladičev. Skoraj zagotovo bi jih velika večina poginila, še preden bi sploh uspeli dopolnili prvo leto starosti. In vendar, ali lahko živimo s tem, da v naši neposredni bližini umirajo ter trpijo nič krive in uboge živali?

Zgoraj opisana kolonija je sedaj »rešena«. Problematike smo se namreč lotili dosledno in kar se da preudarno. A vendar, v kolikor bi bili že lani seznanjeni z začetno situacijo, bi namesto letošnjih 10 muc, lani oskrbeli zgolj eno. Celoten postopek bi bil posledično bistveno enostavnejši in krajši, vsekakor pa veliko cenejši. Sočasno se kar nekaj mačjih življenj ne bi končalo na tako tragičen in žalosten način.

Ne glede na to, da člani Društva za zaščito živali Bela krajina mačke res obožujemo ter se ves čas trudimo in jim skušamo po svojih najboljših močeh pomagati, se je potrebno zavedati tudi, da so mačke tujerodna in invazivna vrsta živali. Žal lahko kot plenilci resno ogrožajo še ostale, za naš prostor značilne oz. avtohtone živalske vrste, kot so: ptice, polhi, veverice, netopirji, ... Poleg tega, domače vrste mačk pogosto bolehajo za spolno prenosljivimi in neozdravljivimi boleznimi, kot sta recimo mačja levkoza in mačji AIDS. Obstaja tudi verjetnost, da se domače mačke parijo z evropsko divjo mačko, s tem pa ne samo da »kontaminirajo« genetiko divje mačke, ampak lahko posledično tudi resno ogrožajo to avtohtono populacijo z boleznijo, ki pri divjih mačkah naj ne bi bila še prisotna.

Vsekakor apeliramo in prosimo vse sokrajane za pomoč in sodelovanje: nahranite mačke, v kolikor lahko, jim pripravite topla zavetja in jim ponudite nov dom, predvsem pa nas pravočasno obvestite o pojavu brezdomnih muc. V kolikor bo možno, bomo nekako poskrbeli za njihovo sterilizacijo in kastracijo na kateri izmed veterinarskih enot ter jim skušali čim prej najti dober dom. Muce, ki se ne razmnožujejo, lahko namreč veliko lažje botrujejo izzivom, ki jih zanje predstavlja takšno »brezdomsko« življenje, poleg tega pa se med seboj veliko manj prepirajo in pretepajo z ostalimi lastniškimi mačkami. V kolikor bi vsak v prihodnje poskrbel le za muco, ki se nenadoma pojavi neposredno v bližini njegovega domovanja, bi lahko problematiko prostoživečih muc rešili v dobrem letu dni. V kolikor bo problematika prostoživečih in brezdomnih muc še naprej slonela zgolj na angažmaju nekaj posameznikov, pa se bomo žal še vedno primorani boriti z mlini na veter. Nenazadnje, odnos do živali priča tudi o tem, kako razvita in modra je naša družba, ali pa to žal enostavno še vedno ni.