Živel 1. maj, praznik dela!

Mednarodni praznik dela, 1. maj, praznujejo ljudje po svetu že od leta 1890, ko je kongres 2. internacionale v Parizu leto pred tem priporočil ta dan za delavski praznik. 1. maj pomeni simbol mednarodne solidarnosti vseh delavcev in je spomin na dogodke, ki so se zgodili v začetku maja 1886 v Chichagu.

Delavci so namreč takrat postavili zahtevo po osemurnem delavniku, vendar pa jih je pri tem ovirala policija. V spopadu je bilo ubitih več ljudi, pet delavcev pa je bilo obsojenih na smrt.

Vsakoletne demonstracije na 1. maja v spomin na čikaške dogodke so prerasle v proslave, ki so postale oblika delavskega boja. Za Slovence je bil 1. maj vedno eden izmed najbolj popularnih praznikov, predvsem pa tradicionalnih, ki ga v vseh večjih slovenskih mestih praznujejo že 123 let, od leta 1948 pa je uzakonjen tudi kot državni praznik.

Praznovanje 1. maja se je že namreč že z letom 1890 začelo tudi na ozemlju današnje Slovenije; prve proslave so takrat potekale v Ljubljani, Celju, Mariboru, Trstu, Beljaku in Celovcu. Slavnostni pa so bili tudi v rudniških krajih. Praznovanja pa takoj po letu 1890 niso potekala še pod vplivom socialdemokratske stranke, saj je začetek socialističnega gibanja v Sloveniji označen šele z letnico 1896; takrat je bila namreč v Ljubljani ustanovljena Jugoslovanska socialdemokratska stranka.

Uvod v praznovanje dneva dela so bile prošnje delavcev, naj jim delodajalci dovolijo prost delovni dan ali vsaj pol dneva; od leta 1895 je večina delodajalcev takim prošnjam ugodila. Mnogo delavcev je zaradi udeležbe na praznovanju tudi izgubilo zaposlitev. 1. maj se je začel z budnico delavske godbe, ki so jih imela vsa industrijska središča ali večji obrati, sledili pa so ji slavnostni sprevodi lepo oblečenih delavcev, ki so se s sorodniki in prijatelji odpravili na bližnji hrib in v gozd. Tam so se najprej udeležili delavskega shoda, temu pa je sledila veselica s pijačo, jedačo in plesom. Delavci so nosili v gumbnicah rdeče nageljne in prvomajske značke. Postavljali so mlaje, simbole svobode. Na bližnjih hribih so kurili kresove, v sprevodih nosili zastave.

Prvomajska praznovanja so bila izrazito politično obarvana. Delavcem ni šlo le za priznanje njihovega delavskega praznika, ampak za osemurni delavnik ter politične pravice. Govorniki so na shodih vsako leto poudarjali aktualne politične dogodke in politične boje. Na nacionalno mešanih območjih so govorniki celo nastopali v več jezikih. Prvomajska praznovanja kot edina niso prinašala nacionalnih sporov, pač pa razredna nasprotja. Meščanske stranke so se iz praznovanj norčevale in delavcem odsvetovale, da bi se jih udeležili, vendar se je kljub temu 1. maj kot delavski praznik obdržal in utrdil. Praznik so moški sprva praznovali kar kot svoj praznik, ženske so se jim z mednarodnim dnevom žena, 8. marcem, pridružile po letu 1910.

Praznik delavcev je postal eden najpomembnejših praznikov po drugi svetovni vojni. Kot državni praznik je bil uzakonjen leta 1948. Proslavljali so ga s paradami in množičnimi povorkami, s streljanjem častnih salv, športnimi prireditvami. Še vedno se je ohranil običaj kurjenja kresov na predvečer praznika, na praznika dan pa so se ljudje udeležili množičnih srečanj na tradicionalnih prvomajskih delavskih shajališčih. Večina običajev se je obdržala vse do danes.