Pravkar sem se vrnil iz policijske postaje. Brez skrbi, nisem bil aretiran, ampak sem šel prijavit krajo mojega bicikla. Zjutraj, ko sem se odpravljal v službo ga enostavno ni blo. In kaj zdaj? Še dobro, da imam mojega starega dobrega Roga, ki reši vsako situacijo.

Bu-hu, vkrali so ti bicikel, pa kaj pol. Ma saj je res, da je bil bicikel star okrog 15 let. Saj res ni bil vreden več kot 200 €. Ampak je pa bil moje osnovno in vsakodnevno prevozno sredstvo. Ne predstavljam si, da bi bil v Ljubljani brez bicikla. Raje sem brez avta.

Zjutraj me je izginotje presenetilo, čeprav ne morem reči, da ni bilo pričakovano. Ker je naša kolesarnica nabito polna je moj bicikel velikokrat čez noč ostal zunaj priklenjen sam nase. V bistvu je bilo res samo vprašanje časa kdaj bo izginil. Bolj kot izginotje bicikla, me je presenetilo, da je z biciklom šel tudi otroški sedež. Vsaj to bi lahko pustili. Ampak, če bi imeli kaj vesti, verjetno ne bi krali bicklov, a ne.

Še dobro, da je moj stari dobri Rog vedno v pripravljenosti. Gume so bile ravno prav polne, da sem se lahko zapejal do najbližje pumpe in gasa v službo. Sem pa moral na brzino kupit otroški sedež, saj drugače ne vem kako bi izgledala današnja pot iz vrtca.

Res, da stari dobri Rog reši vsako situacijo, vendar je pa prestar, da bi vsak dan prevažal mene in našo malo. To naj počnejo mlajši bicikli s sodobnimi zavorami in čvrstimi okvirji. Zato je nujno, da čim prej nabavim bolj zanesljiv in varen bicikel in da bo šel stari dobri Rog nazaj v pripravljenost.

Ravno včeraj sem prebral članek o pritoževanju. Govori o tem, kako se nekateri ljudje neprestano pritužujejo in se tega tudi zavedajo. Želijo se spremeniti in nehati pritoževati, vendar jim to nikakor ne uspe. Vedno jih zanese nazaj k pritoževanju, čeprav si tam ne želijo biti.

Tudi jaz se rad nad marsičem pritožujem in če niste opazili, je bil moj blog iz prejšnjega tedna eno samo pritoževanje. Hišni ljubljenčki sem hišni ljubljenčki tam, kakec sem lulanje tam. Koga briga!

Avtor članka pravi, da si moramo vedno kadar dobimo potrebo, da bi se nad čim pritoževali, sami pri sebi reči DOBRO! Dobro da dežuje, saj moram pospraviti stanovanje. Dobro da sem se poškodoval, saj potrebujem počitek. Dobro, da sem izgubil službo, saj nujno potrebujem spremebo itd.

Zato sem tudi jaz danes, ko sem opazil, da mojega bicikla ni rekel, dobro, da niso vzeli bicikla od moje partnerke, saj je nov in veliko več vreden od mojega. Dobro, da nisem zamenjal amortizerjev na mojem biciklu, ki so že dalj časa defektni. Dobro, da še nisem zamenjal gum, ki so bile stare kot bicikel in zato ne najbolj varne.

Dobro, da na bicikel še nisem dal blatnikov, ki bi konec poletja prišli zelo prav. Dobro je tudi to, da bom zdaj lahko kupil bicikel, ki sem si ga že prej želel, vendar nakup ni bil smiselen, dokler sem že imel popolnoma funkcionalen bicikel doma. Kupil bom bicikel z blatniki, z novimi gumami in brez amortizerjev. Morda to glih ne bo bicikel za v Adlešiče na kolpo, ampak za po Ljubljani bo majka.

V bistvu mi je ratalo iz kraje mojega bicikla potegnit dosti dobrega. Predlagam, da tudi sami naslednjič, ko boste začutili potrebo po pritoževanju, sami pri sebi rečete DOBRO! Prepričan sem, da vam bo uspelo najt vsaj nekaj dobrega v še tako slabi situaciji.

Danes sem imel namen pisati čisto o nečem drugem. Za nekaj časa, ali pa morda celo za vedno, bom nehal pisati bloge. Zato sem planiral, da bo to neke vrste zaključni blog. Po pravici povedano sem sam sebe presenetil, koliko blogov mi je uspelo napisati. Zdaj pa sem začutil, da je čas za odmor, oziroma pravi trenutek, da ta čas posvetim drugim stvarem.

Upam, da ste uživali v branju mojih blogov. Upam, da nisem s svojimi zapisi nikoli nikogar užalil ali celo razjezil. Opravičujem pa se za vse slovnične napake in narobe postavljene vejice.

Bodite DOBRO!