September se je že dobro zalaufal. Otroka 1 in 2 sta že pred petnajstim otvorila sezono jesenskih prehladov in izostankov iz vrtca/šole. Otrok 1 je začel hoditi na fuzbal, ki ga osrečuje precej bolj kot ga je lani glasbena šola. Mati in oče točita notranje solzé in upata, da je Otrok 2 še premalo dojemljiv za pritiske vrstnikov in bo želel hoditi na vrtčevski pevski zbor.

Ta teden sem delala popoldansko izmeno in tako je bila moja skoraj edina družba (izven službe) Otrok 3.

Otrok 3 je majhen racajoči otrok z osebnostjo, veliko kot hiša. To je res en človek, ki ve, kaj hoče. Tisto, kar hoče, si bo natrmaril za vsako ceno. Zelo hitro je ugotovil, da v ta namen najbolj učinkuje uporaba besed. Ker se nam, odraslim, zdi skrajno nevljudno ignorirati artikulirane verbalno izražene želje majhnega, še vedno pretežno dojenčkasto plešastega človečka, ga ponavadi ubogamo.

Nekoč je Otrok 3 prišel na idejo, da bo (hitreje) dobil, kar hoče, če me namlati s svojo mehko okroglo ročico. Če se po tem pretvarjam, da jočem, si misli »ko te šiša, ti čustveni manipulator« in poboža po glavi sam sebe.

Rad se crklja s plišastimi igračkami, jé najraje SAM!!! (ampak daje žlico v usta tudi meni, sicer bom kmalu brez kakega sprednjega zoba, ampak lačna pa ne bom), njegova najljubša stvar na svetu pa so zobne ščetke. Po mojem imamo na vsakem vogalu v hiši kakšno zobno ščetko, ki je last Otroka 3. Nobena zobna miška nima tako dobrega količnika ščetkanja na količino zob v ustni votlini kot ga ima naš najmlajši sine.

Ponoči se mora povprečno dvakrat crkljati pri mamici. Mamica včasih zaspi z Otrokom 3 v naročju in ko se zbudi, se nekaj minut sestavlja nazaj. Poravna si vrat, ramena in križ in spi naprej, ako je sreča mila. Ako ni, se mimogrede spomni nečesa, kar je v službi pozabila narediti in se še kakšno uro premetava in razmišlja o vseh stvareh, ki jih je skozi leta pozabila storiti in niti slučajno niso več relevantne za nič drugega kot njeno samozavest.

Zjutraj se Otrok 3 včasih zbudi takrat kot vsi ostali družinski člani, včasih pa še spi. Če še spi, lahko malo peglam, zlagam cunje in morda celo malo športam. Ali pa tudi ne. Ko se Otrok 3 zbudi, ga moram čimprej previti, saj pri pralnih plenicah včasih odločajo sekunde. Včasih pa je pač že prepozno. Potem mu pripravim kaj dojenčkastega za zajtrk. Včasih ga veselo pohrusta, včasih ga ignorira, včasih pa ga odstopi meni.

Potem jaz optimistično menim, da bom do službe lahko še kaj naredila, pa mi uspe redko in po drobcih, ker je Otrok 3 že pogruntal, da mami zadnje čase hodi od doma za odločno predolgo in se me oklepa kot klop. Zato se pač nekaj igrava. Mislim, meni se zdi, da se igrava, on pa gleda tako skoncentrirano in smrtno resno, da to v njegovih očeh zagotovo ni igra.

Nato moram po kratkem dopoldnevu oditi v službo. Odnesem ga k babi, kjer začne jokati, da sem mu zlomila srce. Odlično, še ena tema za premlevanje med nočnimi premetavanji.

Tako je moja realnost vsak teden malce drugačna. Me zanima, kaj nam bodo prinesli naslednji tedni in prihajajoči ukrepi. Dobro, da je Otroku 3 bolj ali manj vseeno. On je zadovoljen z življenjem, da ima le svoje zobne krtačke na broju.