Iz mojega mehurčka (17)

Mama jamr

Ko sem se pred dobrim mesecem vozila na pozno božično večerjo z ekipo, ki jo poznam zgolj prek blogov, sem razmišljala, kaj me čaka. Pravzaprav je bilo to prvič, da sem šla sama ven, odkar sem rodila. Zaman sem podzavestno pogledovala v ogledalo, da preverim, kaj dela moj otrok v lupinici. V teh dolgih sedmih mesecih sem tudi pozabila, kako se pogovarjati. Trenutno vem veliko povedati o plenicah, gosti hrani, zobeh, gibalnem razvoju, oblekicah št. 74 in o vozičkih. Pozabila pa sem, kako ohranjati očesni stik med pogovorom, besede se mi zatikajo, zato si najraje nadenem sončna očala, da me nihče ne prepozna in se pogovoru izognem.

A petkova večerja je bila neizogibna, posledično je bil neizogiben tudi pogovor, zato sem med vožnjo skrbno premlevala vse teme. Bila sem tudi pripravljena na samogovor. Mimogrede, ta petek sem izgubila bančno kartico, če jo kdo najde, naj mi prosim sporoči. Ker je to zdaj že drugič, me je sram poklicati na banko. Bo pa kartica kmalu doživela šok, če ne bo v kratkem doživela stika z bankomatom. Kakorkoli, ta večer sem za pogum spila nekaj kratkega brezalkoholnega in začuda je debata nekako stekla. Odkar sem mama, nimam časa v miru in spodobno jesti, zato sem se edina z golimi rokami spravila na jagenjčka.

Ampak to ni bistvo današnjega bloga, danes vam želim povedati, da te nihče prav zares ne pripravi na najtežji del materinstva, ki izhaja iz pritiskov in “dobronamernih” nasvetov okolice. Najprej se začne posiljevanje s sladkarijami, sliši se neškodljivo, a za novodobne starše niti najmanj. Imaš otroka, ki po šestih mesecih hranjena z izključno mlekom, ni navdušen nad korenčkom? Potem mu kar nadrobi plazma piškot z vsemi nujno potrebnimi hranili. Sladkor v piškotu mu bo dal toliko energije, da bo vso noč bedel. Otrok še ne sedi ali hodi? Potem ga kar postavljaj na noge, saj bo še vse življenje hodil. Ali pa, kako slaba mama si, ker otroku ne nadeneš nogavic in kapice na glavo po kopanju. Kako slaba si, ker želiš, da odkriva svet na tleh in ne v naročjih naključnih ljudi. Poljubi na obraz so prepovedani? Čudakinja! In če otrok ne prehiteva vseh mejnikov, je gotovo nekaj narobe z njim. Potem, kako mamice dojemajo napredek drugih otrok kot tekmovanje ... In kdor ima najtežjega dojenčka, je ultimativen zmagovalec. Nima še vseh zobkov pri osmih mesecih in si največji mučitelj, ko mu ponudiš brokoli kar v kosu.

Na srečo moj spomin še vedno peša in sproti pozabljam modrosti materinstva. Iz želje po kakovostnih nasvetih sem se včlanila v nekaj facebook skupin, vendar vsak teden zapustim vsaj eno zaradi nestrpnih in nesramnih mamic. Še kar naprej upam, da se pod njihovimi profilnimi slikami skrivajo najstniki, ki iz dolgčasa pišejo takšne primitivne stvari. Če pa so vendarle mamice z dojenčki, si močno želim, da njihovi otroci tega vzorca ne bodo podedovali. Zanimivo, da atki nimajo nobene skupine “ATKI 2028” v kateri se pritožujejo in iščejo diagnozo za izpuščaj otrok. Kakor bi rekli Nemci, lange Rede, kürzer Sinn; čas, ki ga preživimo na socialnih omrežjih, je največja potrata časa. Naši nasveti na koncu tako ali tako ne bodo upoštevani in pisati pred vsem svetom, v pretvezi, da gre za zaprto skupino, o svojem privatnem življenju - otrocih, je nespametno in brezplodno.

To je moj “mama jamr” tokrat, saj je več kot očitno, da se ne znam več pogovarjati z ljudmi, ko pa se, omenjam pokakane plenice in ves čas razmišljam zgolj o svojem otroku.