Kleti

Preklinjanje!

Ne morem verjeti, da se človeštvo ne ukvarja več s teorijo in psihologijo preklinjanja, čeprav so kletvice ena najbolj uporabnih stvari v življenju.

Zakaj obstajajo točno določene besede, ki so po nenapisanih pravilih povsem neprimerne za dostojno družbo in prav zato predstavljajo še toliko večji gušt, ko z njimi opletamo v manj dostojni, a tesnejše povezani družbi? Kako so nekatere postale del ljudskega izročila in zakaj jih nihče ne zapiše? Mislim, »j**** ti čuk opanjke« si je nekoč nekdo moral izmisliti in ta bi do sedaj morala biti vsaj zapisana kot narodno blago, če ne kot del nesnovne kulturne dediščine.

Zakaj imajo nekatere od teh »nezaželenih« besed lahko negativen in pozitiven pomen hkrati?

Moj vsakdanji jezik je uravnovešena mineštra »otrokom primernih« kletvic (da, včasih, ko lomastim po krpo za brisanje politih stvari, lomasti za mano Otrok 3 in vpije »pismo rosno«, zato, da meni ni treba) do tistih posebno pekočih balkanskih travaric z več kot 40%, ki so rezervirane za situacije, ko sem sama v avtu, za službo, kjer me nihče ne sliši in v pisni obliki za izbrano selekcijo sorodstva. G. Mož me je preklinjanja v vsakdanjem življenju sicer odvadil. T.j. ko je on zraven.

Besede, ki smo jih nekje v osnovni šoli dojeli kot »prepovedane«, se kot take tudi usidrajo v naše možgane in jih privlečemo na dan takrat, ko RES rabimo ventil. Še tako dolga in kreativna ploha »belih cest« ne doseže takega učinka kot nekaj kratkega in markantnega o psih in materah. Neki moder človek mi je dejal, da so kletvice kot prdec: ni isto, ali pifaš in pufaš po malo pol dneva, ali pa ga urežeš kot se spodobi in imaš mir.

Ob teh slikovitih podobah vam želim čim manj priložnosti za preklinjanje, če pa že pride do njih, pošteno izkoristite njihovo moč.