Kraji, kjer ne raste vinska trta

Spet sem se potepala. Tokrat ne po tujini, ampak kar po naši lepi kokoški. A veš, ko na kocu potegneš črto, so poleg družine samo še pravi prijatelji tisti, ki nekaj štejejo. Teh ni veliko. Če jih prešteješ na prste ene roke, jih je že preveč. Pravi prijatelji pridejo v življenje v omejenih količinah. In kot takšni tudi ostanejo. In tako so me te redki, a izjemni, povabili pohajkovat po svojih koncih, na drugo stran Bele krajine. Vsi tisti kraji v Sloveniji, kjer ne raste vinska trta, me še niso videli. In res je zadnji čas, da jih začnem obiskovati. Del, kjer moja noga do danes še ni stopila, je severna Primorska. Sicer, če vprašate mene, je Primorska samo tam, kjer je morje. Vse ostalo je del Slovenije, kjer živijo ljudje s primorskim naglasom. Jok, pa ni tako. Peljem se iz Nove Gorce proti Mostu na Soči. Jaz še vedno trdim, da je najlepša Bela krajina s svojo reko Kolpo, ampak v tem poznem poletnem dopoldnevu, ob pogledu na smaragdno Sočo, nisem mogla ostati ravnodušna. S težkim srcem sem zapustila svoje območje vinske trte, ki me je pozdravljala iz Goriških Brd in stopila globoko v notranjost. Med hribe. Na eno stran se ti odpre pogled proti morju, Italiji, na drugi strani izza hribov pozdravljaš Bohinjsko jezero. Vroče sonce je bilo ob prijetno hladnem vetru izza gora ravno prav toplo. Ne prevroče. Kot veter ne prehladen. In tako se nas je skupina pribežnikov iz različnih koncev zbrala tu, kjer na beneških balkonih cvetijo habsburške bršljanke.

Ko sem gledala vremensko napoved za te kraje, mi je kazala, da bo že ob 12.00 začelo deževati. In zato sem se temu primerno obula in oblekla. Ko smo se sprehajali po koritih Tolminke, sem molila gor v nebo, da se že enkrat ulije, saj očitno visoke superge in jeans na riti ni bila najboljša izbira za vroč avgustovski dan. Kavbojke so se mi že ob 11.00 dopoldne prilepile na noge, da o žuljih, ki sem jih pridelala s svojimi bleščicami posutimi čevlji, ne omenjam. Kaj pa blondinka ve, sem se tolažila. Kje so pohodni čevlji, trenirka in švic majica? Doma, pospravljeni v omari. Na varnem. Za takrat, ko se človek dejansko nekam odpravi. Moram reči, da je bilo stanje na grebenu Kolovrata dosti boljše. To je prečudovit greben nad Tolminom, po katerem poteka meja med Slovenijo in Italijo. Gor se ti odpre res krasen razgled in ko sem sedela na pokošeni Italijanski travi, je prijalo opazovati oblačne deževne oblake, ki so se približevali iz beneška konca. Čudežno so se moje prošnje uslišale in glej ga zlomka, začelo je deževati. Naliv je bil sicer tako močan, da dokler smo se po tistih obrambnih jarkih iz tretje obrambne črte prebili nazaj do avta, je že ponehalo deževati. Če ni osvežilo mene, je vsaj malo osvežilo ozračje. Zato je bilo ob Soči dol v Kobaridu veliko prijetneje. Turistov se je trlo na vseh točkah z rjavimi tablami. Tako tudi ob celotni strugi Soče. Naša skupina ni bila nobena izjema. Ko smo se po tihem smejali Japoncem, kako slikajo Most na Soči, smo mi nehote slikali cerkev v Kobaridu. Slovenski turisti, ki pljuvamo v lastno skledo. Moram pa priznati, da sem si pridelala precej slabo vest, saj se je moja zaljubljenost v barvo te reke z vsakim pogledom nanjo krepila. Kar ne pomeni, da Kolpa ne ostaja številka 1 v mojem srcu. Samo počutila sem se kot ljubica, ki vara svojo prelepo Belo krajino.

Veliko zanimivega ti ponujajo te kraji. Ampak konstanto sem iskala njo. Njo, od boga poslano. Svojo ljubo trto. Vsaj malo sem se potolažila zvečer, ko smo sedeli ob kozarcu vina. Edina trta ki sem jo tukaj videla, je bila slučajno zasajena v eno staro brajdo ob hiši v ulici. Razveselila sem se je kot otrok. Mogoče pa obstaja upanje. Ali zame, da se še kdaj vrnem v te kraje, ali pa za njih, da se tukaj začnejo ukvarjati z vinogradništvom.