Dan po zmagi

˝Tovariši, krmarji naše ladje po razburkanem valovju - usoda mi je naklonila izredno čast, da se smem v tem, zame tako zanosnem trenutku mojega življenja pokloniti v imenu vse osvobojene Slovenije pogumnim možem, v katerih smo gledali ves čas železne sužnosti svoje edine vredne zastopnike.

Ponosna radost mi zaliva srce. Po težkem, dolgem času je prešla moč uprave v neomadeževane, čvrste roke, ki se vesele dela za našo bodočnost, za novi red in pravico v naši domovini in po vesoljnem svetu.˝

Besede, ki jih je pred natanko 77 leti izrekel Oton Župančič v pozdrav in poklon osvoboditeljem Slovenije in Ljubljane izpod fašistične, nacistične in ustaške okupacije, slovenskim partizanom Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije, smo seveda volivcem tako imenovanega antijanšističnega političnega bloka postavili v usta. Pa ne po nesreči ali iz zlobe, temveč zato, ker se besednjak plešočih državljanov, pijanih od zmagoslavja po zrušiti janšizma, ne odstopa veliko od Župančičevega govora na balkonu današnjega rektorata Univerze v Ljubljani.

Tudi če oprostimo relativizacijo fašističnega, nacističnega in ustaškega zločina nad človeštvom z iskanjem fašizma pri režimu Janeza Janše v odhodu, je antijanšizem zgrešena politična usmeritev - prav zato, ker je v temelju apolitična usmeritev. To pomeni, da je izpraznjena politične vsebine in gradi svojo moč na kultu osebnosti - v prvi vrsti na kultu osebnosti Janeza Janše, ki ga zavrača, iz zadnje klopi pa se že oglaša do sedaj nezainteresirani kultek osebnosti Roberta Goloba.

˝Ta sproščenost, ta pristop me navdaja z upanjem v drugačno, bolj človeško politiko˝ nas udari z leve, medtem ko se na desni ne znajo odločiti med: ˝Ko je bil predsednik vlade Cerar, ga nisem prenesla, zdaj se mi pa proti Golobu zdi prav kjut˝ in: ˝Pravzaprav ravno zdajle občudujem tale sproščeni, simpatični in v vseh pogledih odlični intervju Marcela z Golobom … Ja, veliko se bodo morali še naučiti naši desničarji in moja sredina tudi … Res vrhunsko!˝ Ne skrbite, politika se iz javnosti ni izgubila danes, niti ne brez boja. Z več kot tridesetletnim vztrajanjem so jo oblasti po odcepitvi od nekdanje SFRJ, z roko v roki z družbenimi podsistemi in popularno kulturo, izrinili v temačne kotičke nepomembnega, če ne celo škodljivega.

A ravno politična usmeritve stranke, ki je osvojila največ poslanskih mest v zgodovini Slovenije, nakazuje, da odklon svobodnega gibanja od janšizma ni tako močan, kot bi vsi radi verjeli. V sicer še ne dokončno dorečenem programu tako lahko beremo o ugodnejši davčni politiki za gospodarstvo, spodbujanju privatizacije zdravstva, varnostnem problemu na južni meji - s čimer se bi zagotovo strinjali tako volilci, kot člani vodilne in edine relevantne stranke vlade v odhodu, Slovenske demokratske stranke, če ne bi ravno ta politika zmagala na krilih antijanšizma. A Stranka Gibanje svoboda, krajše SGS, se ne želi zadovoljiti s populističnimi malo levo, malo bolj desno, političnimi usmeritvami. Še vedno mora namreč dokazati, da je stranka ljudstva, zato povsem lahkotno sprejema predloge in celo konkretne zakone civilne družbe po večini nastanjene v Ljubljani, torej se odreka še temu kančku političnega, ki ga je poskušala vzpostaviti sama. Stranka je tako podvržena partikularnim interesom najmočnejših ali bolje rečeno najglasnejših interesnim skupinam - lobistična skupina AmCham je SGS-u denimo podelila najvišjo oceno za neoliberalne ekonomske politike, ki jih strankarski predstavniki meni nič tebi nič že nekaj dni kasneje poteptajo v studiu Radia Študent. Svi goli, pa ko šta voli.

Vrnimo se k Otonu Župančiču: ˝Ali naj Vam zatrdim vseh Slovencev vdanost in obljubim njih zvestobo? Kdor je moral živeti štiri leta vklenjen v verige, ki nam jih je skoval tujec s pomočjo zločinskega izdajstva lastnih izgubljencev, sleparjev in slepcev, kdor je moral ves ta čas zatajevati pamet, misel in čustvo, besedo, vsak pogled in sleherni gib, se odreči prepokončni hoji ter molčati na sramotno početje klavrnih poniglavcev, ta ve iz krute izkušnje, da se trajno brez svobode ne da živeti, ker je tako življenje hujše od smrti.˝ Župančič si odgovori sam. Ravno zaradni naštetih razlogoh vseh Slovencev vdanosti in njih zvestobe ne gre obljubiti nikomur, še posebej ne Robertu ˝na vrat na nos antijanšistu˝ Golobu. Vsako oblast je potrebno natančno nadzorovati in opozarjati na njihove zmote in zablode. Politike se namreč ne zmaga na volitvah, temveč se po volitvah politika šele začne.

Vir: (1987). Pozdravni govor Otona Župančiča prvi slovenski vladi v Ljubljani 10. maja 1945. Dogovori, letnik 14, številka 6/7.