Navaden potrošnik (5)

Osebni prostor

Koliko prostora dejansko potrebuje človek za svoje vsakodnevno delovanje in udobje? Če na hitro preletimo svet vidimo, da isti človek, isto bitje, isti organizem, preživi v kolibi napol nag, ko na drugem koncu sveta potrebuje ogromne sobane in celo mašinerijo, da nekako sfolga. Okolje je tisto, ki nas formira in riše naše potrebe, navade in norme. Vsako okolje ima vsekakor dolgo zgodovino kulture in ta je zapisana in zarisana v genih ljudi.

Vožnja čez italijanska mesta zna biti zelo kaotična in zdi se, da je edino pravilo, da se ne držimo pravil. Izsiljevanje prednosti, milimetrska razdalja, piskanje, prehitevanje motorjev iz vseh strani, grdi pogledi pešcev, katerim nisi dal prednosti na neoznačeni tripasovnici je stalnica. Če bi morali ti vozniki voziti po pravilih, ki jih poznamo mi in severneje, bi promet obstal innastala bi neobvadljiva gneča. Za njih je kaos neke vrste red, ki deluje pa naj bo ulica še tako ozka. Za nas je red, če v trgovinah ni vrste na blagajni in da nemudoma odprejo blagajno 4, še preden se zazna nemir pri vseh štirih čakajočih kupcih. Za severnjake je precej normalno in nujno, da čakajo v vrstah, ki se v največ primerih raztezajo tudi za vogalom stavbe. In nihče ne zgublja živcev. Mirno formirajo kolone za katere se izkaže, da ne vodijo nikamor in da vsi stojijo za prvim, ki se je slučajno zagledal v lutko izložbe. Dolga vrsta je garancija za izdelek na katerega čakamo (ne vedno)

Ko moramo uporabiti wc se nam velikokrat zazdi, da ljudje v tujini sploh ne rabijo lulat. Wc-ji so največkrat nekje zadaj, mimo kuhinje ali v drugem nadstropju mimo babičine dnevne sobe. In ko se enkrat le prebiješ do olajšanja ti postane jasno, zakaj se nobenemu ne mudi lulat. Prostor je minimaliziran na velikost školjke in uporaben za vse spole. Pri nas ne moreš lokala niti odpreti, če ne ustreza sanitarnim predpisom. Tudi parkirišče moraš imeti. Italijani bi tudi tu postavili mize in stole in nič zato, če stojijo na 20% klancu ob cesti.

Korono smo že uspešno dali na stran, ampak se sprašujem koliko težje je bilo obvladovanje razdalje in higiene v državah, kjer so navajeni živeti v manjših prostorih, se družiti v nagnetenih lokalih, kjer se le stežka prebijaš mimo stolov in miz, ki imajo miniaturne in prenatrpane trgovinice in ozke ulice. V takih krajih je nujno, da se razumeš s sosedom oz. nešteto bližnjimi sosedi, katerim spoštovanje ne izraziš samo s pozdravom in dvigom roke, ampak s poljubom na lice.

Eni se radi stisnejo, drugi ne dovolijo posegati v svoj osebni prostor, ker je to za njih nekulturno in moteče. Japonci so mojstri v spoštovanju osebnega prostora. Pri njih ni komolčkanja, pa naj bo še taka gneča. No, tudi njihove gneče so zelo lepo formirane kolone.

In tako je resnica ta, da lahko japonski človek živi na 20 kvadratih, ko si Slovenec že od malega želi zgraditi hišo z 200 kvadrati, ker mu je bilo v stanovanju s 100-timi vedno pretesno. Nujno mora biti zraven tudi garaža za dva avtomobila, ker dalmatinskega parkiranja na robu pečine res ne obvlada.

Kdo si je izmislu koliko prostora potrebuje človek? On sam, kot tudi večino ostalih nepotrebnih potreb, ki črpajo iz presušenih virov. Pri veliko primerih ne gre več za naravno osnovno potrebo, gre za "jaz lahko".

Lahko bi pa bil preprost in skromen kot Novozelandci, ki vozijo avtomobile dokler ti ne izpustijo duše, reciklirajo ves potrošen material in živijo z naravo.

Lahko bi užival življenje in ne samo živel da lahko vzdržuje svoje kvadrate.