Evo nas! To je prva objava za blog, ki jo dejansko pišem v novem letu. Tistega prejšnjega sem pisala še leta 2020, vi, neprostovoljni popotniki v času, pa ste ga brali v letu 2021. Ne pozabite, da je v tistem breztežnostnem prostoru med starim in novim letom moral nekdo moj blog še spraviti na splet. Čin čin!

Ali smo se že kaj pogovarjali o novoletnih zaobljubah? (Navdih sem dobila v aktualnih trgovinskih katalogih. Pojdite pogledat, bom počakala.)

Zdaj, ko tlačim zemljo s svojimi nogami 41 že četrto desetletje, sem že med iskrenimi ljudmi in si nisem naivno zastavila ciljev glede tega, koliko prostora bo zasedal fizični aspekt mojega bitja in kakšne čvrstosti bo. Po dosedanjih izkušnjah predvidevam, da bo v letu 2021 najbrž neko obdobje, ko bom obsedeno trenirala in obdobje, ko ne bom. Po petih mesecih obsedenega treniranja bom izgledala približno isto kot prej, po dveh dneh ne-treniranja pa bom izgledala kot Jabba the Hutt. In to bo ravno enkrat junija, julija. Zdaj že vem, da v životu ti je to tako. Najbolje je, da se sprijazniš in imaš za obe obdobji na zalogi po nekaj kavbojk in se ne glede na vse trudiš piti dovolj tekočine. Pride dan, ko z lahkoto »poješ samo eno vrstico čokolade, mogoče dve« in dan, ko poješ dve čokoladi, če ti je zmanjkalo čipsa, pa tri.

Pač. Življenje, pa to.

Aja, pa tista ideja od lani, da bom vsak dan naredila nekaj takega, kar si bo zaslužilo, da zvečer sama sebi nazdravim s penino? No, ne vem. Nekako ni zaživela. Očitno nisem dovolj hud oboževalec penine.

Novoletne (ali kakršnekoli) zaobljube mi ne grejo najbolj. Ne vem, kako to delajo tisti uspešni ljudje, ki lepega dne sklenejo »od danes naprej vstajam ob petih zjutraj«, se tega potem držijo in v treh mesecih od odločitve osvojijo svet in moškega/žensko svojih sanj ter usput zaslužijo svoj prvi milijon. Najbrž nimajo majhnih otrok. Jaz pridem do »ful dobrega sklepa«, se ga držim par tednov, potem enkrat ali dvakrat sama sebi popustim, »ker moramo biti fleksibilni v svojih ciljih« in potem nanj pozabim, ker je lažje nekaj nedelati kot delati.

Mah, brezveze. Saj vem. Najbolje bi bilo živeti, kot da me nihče ne gleda, ne pa kar naprej razmišljati o tem, da bi morala biti »boljša« in »še boljša«, ker me ljudje ves čas ocenjujejo. Po mojih standardih mi ne uspe biti »še boljša«, ampak tistim, za katere me skrbi, da me gledajo, najbrž prilično dol visi. Zdaj moram to samo še uzavestiti. Aškao.

Za konec pa en vic: V enem svojih starih zapisov sem prebrala, da sem si očitno nekoč zamislila, da bom sladkarije jedla samo ob sobotah zvečer. *vsi skupaj vržemo glave vznak in se prešerno zasmejimo*