MIR, TI PRELJUBI MIR, ….

Ne, danes ne bom pisal o korona sceni, še manj o politiki, niti ne o tem kako se razlikujemo v mnenjih, pogledih na neko zadevo ter stališčih o tem in onem (čeprav se slednjemu, ko pišeš o ljudeh težko izognem). Danes bo govora o nečem, kar je nekomu všeč, drugemu pa niti najmanj (evo, pa smo spet pri različnosti). Spodnji zapis je tematsko posvečen veselem decembru, ki je lahko tudi spričo tega o čemer pišem v spodnjih vrsticah tudi nekoliko manj prijeten in ne tako zelo vesel. O tem je bilo napisano v zadnjih letih že na kilometre člankov, a pravega rezultata tega pisanja ni. Seveda si ne delam utvar, tudi po mojem današnjem pisanju ne bo nič drugače.

V času pisanja pričujočega bloga nas od zaključka leta loči le še par dni. Konec leta običajno proslavimo glasno kolikor se le da, ne glede na to kje in v družbi koga praznujemo. Zadnja leta to počnemo po možnosti s pirotehniko, česar sam nikoli nisem dojel v pravilnem »kontekstu«.

Da skrajšam: nikoli v svojem življenju nisem prižgal niti ene petarde. To dejstvo me najbrž uvršča med nenormalne osebke, ki ne prepoznajo nujnosti tega dejanja. Da je temu tako, potrjuje tudi nedavni klepet z znancem, velikim zaljubljencem v pirotehniko, ki mi na vprašanje zakaj se vsako leto v njem zbudijo neki prastari nagoni, potreba po pokanju petard, prižiganju raket in ognjemetov, niti približno ni znal odgovoriti zakaj to počne. In zakaj se nikoli ne vpraša, če to, kar na veliko počne ustreza vsem v njegovi okolici. Starejšim, bolnim, ki potrebujejo mir, hišnim ljubljenčkom, pticam,…. in še komu.

In zakaj za uro ali dve »užitka« (beri: zdravljenja lastnih frustracij, kompleksov in tekmovalnosti) zapravi vsako leto ne tako zelo malo denarja na veselje tistih, ki jim je prodaja pirotehnike biznis ?

Njegov komentar je bil skromen: »Ja, če nam pa še to prepovedo, kaj pa imamo potem od praznikov?«

Ja, res ….kaj pa imamo potem od praznikov, če ni petard!

In, ker tale moj znanec ni osamljen v tem početju nas praviloma zadnje dni leta spremljajo petarde in kanonada na vsakem koraku. Podnevi, zvečer in ponoči. Po ulicah in pločnikih pa kupi ostankov ovojov petard in drugega arsenala, razmetani koši za odpadke, pač spomini na burno noč. Nastrada tudi kakšna izpušna cev avtomobila, neredko celo kakšna šipa, poškodbe raje zamolčim.

Če me vprašate kaj je zame pirotehnika vam na hitro lahko pojasnim kako jo dojemam: zame je to svetlobno, dimno in hrupno onesnaževanje okolja in to v dneh, ki so zapisani miru, druženju, družini ter svojcem. Drugega pomena te pirotehnike ne najdem, pa naj se trudim kolikor hočem. Težko me je prepričati, da za praznično vzdušje potrebujem petardo ali dve.

Ampak, kar ni prepovedano je dovoljeno. Zakon pirotehniko dovoljuje, terminsko in še kako omejeno sicer, a »vojna« na ulicah je dovoljena. Kljub vsakoletnim novicam o poškodovanih rokah, prstih, očeh, ki jih spremljajo grozljive slike. Spet bom dejal, da nas nič ne izuči. Prava tragedija v mojih očeh pa je prizor, ko oče svojega malčka uči kako se prižiga petarda. O vzgojnosti tega početja morda kdaj drugič.

Pred par leti sem v eni izmed trgovin v ljubljanskem BTC-ju opazil velik napis poleg police s petardami. Napis je mimoidočim sporočal, da naj namesto nakupa petard namenijo denar bolnim otrokom. Poleg napisa je bil prosojen zabojnik z odprtino za denar. Stopil sem bližje in žalostno ugotovil, da je bilo dno zabojnika komaj pokrito s kovanci medtem, ko je bila polica s petardami skorajda izpraznjena. Zelo jasno sporočilo stanja zavesti naroda, pravi posmeh napisu! Razočaran sem skozi režo odložil nekaj kovancev in odšel ven. Brez petard, jasno.

Za radost in veselo razpoloženje petard in podobne krame ne potrebujem , prej nasprotno, po njihovi zaslugi se veselje in radost umakneta nekam v ozadje.

Verjamem, da nas bo enako mislečih sčasoma kaj več in, da se bomo znali poveseliti tako kot nekdaj – brez vseh teh pokalic.

Sicer pa vsem bralcem – SREČNO, ZDRAVO in MIRNO 2022!