Posel delajo ljudje, ne emaili

Glede na to, da sem 10 let živela v Ljubljani, je vsak obisk naše prestolnice zame še vedno tak, kot je bil takrat. Svoja najlepša leta sem preživela v Centru, na gradu, Tivoliju, … Tam so ostali srednješolski, kasneje še prijatelji iz faxa. Pa saj veste, zakaj se ljudje selijo, ne? Največkrat zaradi ljubezni. Se zaljubiš in kot slepa kokoš greš. Ne glede na to, kaj te čaka tam, kjer bi lahko ostal. Tako je šel moj brat zaradi ljubezni v Kanado. Tako se je celo eden izmed mojih prijateljev iz Nizozemske preselil v Slovenijo. Vse se sliši tako pravljično, tako popolno. Dokler nisem isto naredila jaz. In tako sem Ljubljano zamenjala nazaj za Metliko.

So pa ostali v Ljubljani vsi moji prijatelji. In danes velik del mojega dela. Vesela sem bila kot radio, ko sem se ta teden en popoldan morala vrniti v Center. S sodelavko sva bili na družabnem dogodku na Kongresnem trgu, ki se je iz »a pa je nujno da greš?« prelevil v »hvala Bogu da sem šla!«. Zaradi osebnih in poslovnih razlogov. Običajno je vse, kar potrebuješ samo črna obleka in rdeča šminka. Malo si skuštraš lase, obuješ petke in si pripravljena. Za po fasingo v Lidl ali pa za na fancy event. Ko sem se parkirala in sprehodila dol do Prešerca, sem prav uživala v gneči turistov. Ljubljana jih je še vedno polna. S kolegom, ki je bil planiram, da bo tisti več moj +1, sva se usedla na kavo in po ljubljansko uživala. Ko sva se sproti zmenila še za en posel, sva se prelila gor k Zvezdi na otvoritev novega projekta. Gledate reality showe? To jesen začnejo spet s snemanjem Bara. In tokrat, bomo namesto vseh Primorcev in Štajercev, na televiziji Belokranjci.

Ne vem, ali smo vsi Belokranjci takšni, ali sem samo sama. Ker nam drugi govorijo, da nič ne moremo, kontanstno spremljam konkurenco na svojem področju v Sloveniji in sem jim trudim čim bolje približati. Grebem, praskam, vrtam. Zame Gorjanci in Kolpa ne predstavljajo nobene ovire. Vse ovire imamo samo v glavah, ko mislimo, da se nekaj ne da. Letos, ko so nam ponudili priložnost sodelovanja v temu projektu, sva se s sodelavko prvo ustavili pri znesku. Kot tolikokrat do sedaj. Mogoče smo veliki v Beli krajini, a v Sloveniji smo med ostalimi kleti dokaj majhni. Zato se vedno počutim kot tista punčka s čopki, ki se z rokami steguje in skače po prstih, da gospodu na drugi strani sladoledne vitrine pokaže, kateri okus si je izbrala. Toliko veljaš, kolikor imaš denarnih sredstev. Vendar se je to pravilo v zadnjem času preoblikovalo v eno novo: toliko veljaš, kolikor imaš prijateljev. Posel danes delajo samo še ljudje. Papir je ostal na zadnjem mestu zgolj zaradi formalnosti. Jaz poznam tebe, ti poznaš njega. In tako tudi tukaj. Eno je dogovarjanje preko emailov, podpisovanje pogodb o sodelovanju, drugo pa, ko zvečer s ta isto osebo nazdravljaš, se smejiš in pogovarjaš o tem, kako pridejo k tebi v Belo krajino. V bistvu je zelo preprosto. Potrebuješ samo malo vina, hrane in prijatelja, ki vse pozna. Z Bunderlo sva prišla na dogodek, prinesel nama je Gin tonic in ker je poznal vso srenjo, me je začel predstavljati vsem po vrsti. Čez eno uro smo stali zunaj za barsko mizo, se smejali, pili vino, jedli nanoški sir in kraški pršut, ter delali načrte, kako pridejo septembra k nam na trgatev. Tisti iz radija, pa tista iz televizije. Pa tisti, ki snema reklame. Pa tekmovalci iz šova, … beseda na besedo, kozarec na kozarec. In narediš posel. Tega se v pisarni ne more narediti. To lahko delaš in narediš samo na štiri oči. Od tistega večera dalje, ko smo na koncu sedeli ob Ljubljanici, poslušali glasbo in gledali osvetljen grad, imam nove zadolžitve. Pripraviti vabila za trgatev, poskrbeti, da ne bo nihče žejen in lačen, v Ljubljano na televizijo odpeljati čim več »Bele krajine«, k nam pa pripeljati čim več takšnih, ki jim bo Bela krajina zlezla pod kožo. In če stavim na svoje lokalne atribute, v to sploh ne dvomim. Res je bil že čas, da se v vsej svoji veličini pokažemo še Belokranjci. Nimamo nič manj, kot imajo vsi ostali. K večjemu imamo tisto nekaj, kar oni nimajo. Smo odprtega duha, imamo širino sprejemanja novih ljudi in čutnost za vse dobro in pozitivno.