Pred nosom ... (106)

Telo, vijaki in trzanje v snu

Za našo civilizacijo pravimo, da je digitalna, dematerializirana, vse več naj bi se dogajalo v takšnih in drugačnih 'oblakih', stokamo in tožimo nad izgubo pristnih, telesnih stikov. Hkrati pa smo s svojimi telesi vse bolj obsedeni. Štejemo kalorije, sopihamo v fitnesih, točimo znoj na kolesih ali na trim stezah in se pogledujemo v ogledalih. Seveda ni to nobena novost, saj so recimo že stari Grki (in Grkinje) imeli podobne težave. Mi opazujemo izklesana, gladka telesa mladeničev in mladenk v reklamnih sporočilih, jih zgroženi primerjamo s svojimi, oni pa so vzdihovali nad popolnostjo kipov, ki so jih klesali ali modelirali slavni kiparji. Zdi se, da smo jih v tem začaranem krogu primerjav z ideali žal močno presegli. Nekateri svojo vnemo v iskanju zdravega, popolnega telesa plačajo celo z življenjem, ki se jim utrne, ko se s kolesom zaganjajo v hribe in tekmujejo z mlajšimi, drugi pa zbirajo denar za plastične operacije, zaradi katerih se včasih spremenijo v groteskne spake.

Ta obsedenost s trenutno prevladujočim lepotnim idealom je še posebej izražena pri mladih. Seveda ni to nikakršno presenečenje, kot ni posebej presenetljivo, da si tudi starejši želijo ohraniti mladosten videz, dokler jim to dopuščajo razmere in predvsem globina žepa. Pogled, ki ga usmerimo proti sebi, je praviloma skrajno kritičen, ko pa pogledamo druge, jim napake pogosto spregledamo. Mlade punce čisto od blizu preverjajo debelino svojih stegen, kar jih spravlja v obup, iz katerega jih ne potegne niti pogled na koga, ki se samozavestno skoraj kotali po cesti.

Naše telo je hecna zadeva. Na nek način prebivamo v njemu, se počutimo, kot bi bili njegov gospodar, hkrati pa nas telo nenehno opozarja nase, nas pogosto vodi in upravlja z nami: vsaj trikrat na dan nas opomni, da moramo napolniti svoje želodce s hrano, s tekočino običajno še pogosteje, zvečer ali še prej nas spomni, da moramo malo počivati in podobne fizikalije. Najbolj zanimive pa so situacije, ko se telo z nami poigra ali kar samodejno deluje. Ko se učiš voziti avtomobil, imaš veliko težav, preden osvojiš nekatere operacije, ki jih je nujno izvajati hkrati z drugimi. Dokler se telo teh zapletenih opravil ne nauči, ponotranji, se nam takšne spretnosti zdijo nedosegljive, ko pa se jih, kar 'samo' deluje. Roka samodejno seže po prestavni ročici, hkrati odvzamemo plin, vključimo smernike, brskamo po radijskih postajah in se po možnosti še pogovarjamo s sovoznikom. Nietzsche je denimo zapisal, da je v telesu več pameti, kot v glavi. Telo samo zna, kako se obnašati v določenih situacijah. Če se premakne miza in grozi, da se bo prevrnila vaza s cvetjem, telo samo skoči, roka se stegne in prestreže padajoči predmet. Ko se gremo stuširat, noge samodejno, brez razmisleka stopajo v kabino, roka seže po ročici, mi pa ob tem razmišljamo čisto o drugih stvareh. Posebej zabavne, včasih rahlo nadležne so izkušnje tik pred spanjem, ko telo hoče nadaljevati z delom, ki si ga opravljal cel dan in so se gibi vtisnili v 'delovni spomin' telesa. Zadnjič sem cel dan sadil paradižnike, zvečer, tik pred spanjem pa so roke kar same začele znova trzati in iskati gibe, s katerimi so bile zaposlene cel dan. Na srečo ni bilo v bližini nobene sadike paradižnika. Ob tem sem se spomnil na Chaplinov film Moderni časi, v katerem protagonist po celodnevnem delu za tekočim trakom, kjer brez prekinitve v ubijalskem ritmu privija vijake, poskuša priviti ali odviti vsak vijak, ki ga na poti zagleda. Njegovi pozornosti ne ubeži niti starejša gospa, ki ima na prsih gumbe, sumljivo podobne vijakom. Očitno lahko svoja telesa z duhamornimi gibi tudi začasno ali celo trajno poneumimo. Delo za tekočim trakom ni brez razloga osovraženo in robotizacija je gotovo razumna, celo nujna pot. Kako torej 'upravljamo' s svojimi telesi, s katerimi gibi jih obremenjujemo, je zelo pomembno. Vrhunski športniki imajo praviloma vsi uničena telesa, saj jih pogosto ženejo prek meja vzdržljivosti. Enako velja za delavce v fizično zahtevnejših poklicih, ki ne dopuščajo nujnega počitka, v katerem bi si mišice in tetive oddahnile, telo pa bi pozabilo na naporni dril.

Na dan mladosti, kot smo mu včasih rekli, ko smo bučno, z neponarejenim veseljem slavili mladost, energijo in lepoto teles, sem prebral zelo neprijetno novico. Tri četrtine mladih si želi službo poiskati v tujini, saj jih doma očitno čaka le postopno uničevanje lastnih teles, podobno tistemu, ki ga je prikazal Chaplin. To je prava tema za odločevalce na vseh ravneh, ne pa domnevno bežanje mladih v digitalne navidezne svetove.

Za spremembe v tej smeri ne bodo dovolj občasna negodovanja na spletu. S tem ne bomo dosegli nič. Morali se bomo angažirati in na pravih mestih zastaviti svoja telesa. In se zavezati, da bomo vztrajali, dokler se zadeve ne začnejo premikati v pravi smeri. Drugače bomo ostali brez mladih teles in občasno zgolj trznili v snu…

Pelod, akvarel in gvaš na lesu, 16 x 21 cm, 2017

Barbara Kastelec je leta 2001 diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani pri prof. Emeriku Bernardu in doc. dr. Nadji Zgonik. Na isti fakulteti je leta 2004 pod mentorstvom prof. Gustava Gnamuša in dr. Aleša Erjavca magistrirala iz slikarstva. Od leta 2006 ima status samostojnega kulturnega delavca. Sodelovala je na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini in se velikokrat predstavila t