Hvala za nakup, vzemite račun…

Iz temačnih kleti, v katerih geniji za ekrani sestavljajo vse bolj zapletene algoritme, se po svetu počasi širi duh pošasti, pred katero trepeta vse več ljudi. Stroji se pripravljajo, da nas bodo zasužnjili, pobili in nas pahnili v pozabo, tako kot smo sami storili z mnogimi živalskimi sorodniki. Če smo se v starih filmih z znanstvenofantastično vsebino še smejali okornim robotom, ki so s hreščečimi kovinskimi glasovi napadali ljudi ali jim stali ob strani, se danes z zaskrbljenostjo zavedamo, da nas ti skrivnostni, vsega zmožni stroji počasi obdajajo in nam vse bolj diktirajo ritem naših življenj.

Ko sem še študiral, smo v knjižnicah še brskali po kartonskih karticah seznamov, včasih neuspešno iskali kakšna gesla, izgubljali čas v pogosto napornih iskanjih knjig, revij. Danes ti algoritem kar sam ponuja določene teme ali knjige, ki te zanimajo. Vtipkaš geslo, pa imaš v nekaj sekundah vse informacije, ki jih potrebuješ. Seveda je veliko balasta, pogosto je moteča tudi vsiljivost, s katero ti algoritem ponuja 'tvoja' potencialna iskanja. A prednosti te 'lahkotnosti' po mojem zlahka odtehtajo negativne aspekte. Seminarje sem v tistem času tipkal še na pisalni stroj, nekaj pa jih napisal še na roke. Danes bi se študenti verjetno prijeli za glavo, če bi bilo v to prisiljeni. Ne bom se spuščal v pomen pisanja 'v živo', s pisalom, to je znanstveno dokazano, a da bi bilo udarjanje po trdih tipkah pogoj za nek kreativni presežek, močno dvomim. Verjetno ni profesionalca, ki se je pripravljen odpovedati prednostim naknadnih intervencij, kopiranja tekstov, citatov, vnašanja sprememb, itd. Zelo prav pride tudi včasih nadležni program, ki ti sproti slovnično popravlja napisano. Nekateri se bojijo, da bodo čez čas programi pisali praktično vse. Velike novinarske hiše jih baje že uporabljajo za pisanje osnovnih poročil. Pred kratkim sem bral zanimiv tekst, ki ga je napisal program, opisoval pa je domnevni 'robotov' razmislek o tem strahu, ki ga ljudje občutijo, ko se soočajo z vse bolj prisotno robotizacijo. Na koncu nas robot pomiri, da nima nobene želje po tem, da bi si nas podjarmil, da nam prav rad služi. Seveda je bila ta izjava fingirana, določena v algoritmu, ki ga je spisal programer. Ravno v tej 'robotovi' izjavi se zrcali ključni problem katastrofičnega scenarija, ki ga napovedujejo nekateri preroki robotske apokalipse. Inteligenca je samo en aspekt naših mentalnih sposobnosti in v primeru opravil, ki jih tako uspešno izvajajo algoritmi, gre samo za zelo ozko 'disciplinarno' področje. Obstajajo še drugi tipi inteligence, v kateri algoritme, zaradi kompleksnosti naših možganov, gladko in nedvoumno posekamo. Milijoni operacij na sekundo, ki jih zmorejo številni računalniki, ki zmorejo recimo samostojno voditi letalo, preverjati vse mogoče parametre, ki jih človek hkrati le stežka nadzoruje, letalom vseeno ne omogočajo, da bi recimo poletela nad kakšnim poljem in ukradla kravo ali ovco, čeprav so algoritmi, ki ga upravljajo, zelo 'inteligentni'. Razlog za to njihovo 'nezainteresiranost' je seveda banalen: manjka jim želja, da bi to storili. Ta želja je lahko za enkrat samo produkt temeljnega 'algoritma' življenja, v genih zapisanega nagona po preživetju. Iz njega potem izhajajo naše vse višje mentalne in telesne aktivnosti, ki so se lahko razvile samo skozi proces evolucije. Da bi se torej letala uprla svojemu 'stvarniku' in začela živeti kot včasih razbojniki, bi morala preprosto najprej biti – živa. Obstajajo interpretacije, ki predpostavljajo, da je možno takšno entiteto ustvariti tudi iz umetnih materialov, s katerimi bi upravljali 'samoučeči' se algoritmi. Za enkrat smo od tega tako daleč, tako vsaj trdijo prepričljivi skeptiki, kot smo bili pred pol stoletja, ko so se že začele pojavljati napovedi o 'uporu' strojev'. Nič bliže nismo tisti točki, pred katero svarijo nekateri guruji naše tehno-dobe.

Nekateri svarijo, da bo kmalu zmanjkalo dela celo za umetnike. Že leta obstajajo programi, ki so sposobni skladati glasbo. V kakršnem koli slogu si zaželiš: resna, rock, razpoloženjska glasba, pop. A nekako se ne premakne: ni se še uresničil najbolj črn scenarij. Kot bi ljudje nagonsko čutili, da za takšno stvaritvijo, za katero stoji algoritem, ni 'substance', po domače 'duše'. Ne glede na to, da je možno s takšnimi procedurami prevarati poslušalca, to ne pomeni, da bomo prenehali častiti avtentično doživetje, ki se v nas prelije recimo ob poslušanju kakšne odlične pevke ali pevca: z vso silo v nas udari emocija, ki jo posreduje, skozi zvoke vstopimo v svet, ki so ga umetniki podoživeli.

Zadnjič sem se po nakupu na nakupovalnem avtomatu 'prodajalki', ki se mi je z žametnim glasom zahvalila in mi skozi režo ponudila račun, zahvalil tudi sam in ji glasno odzdravil. Spogledal sem se s prodajalko, ki je stala zraven, oba sva se namuznila, se zasmejala. Ni strahu, da bi nam vzeli te izkušnje…

Slika: Nina Čelhar: Soba (vezan les), 2016, akril na platnu, 140 x 195 cm.

NINA ČELHAR (1990, Postojna) je slikarstvo študirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2012 tudi diplomirala. Leta 2018 je pri prof. Marjanu Gumilarju in prof. Juretu Mikužu še magistrirala. V študijskem letu 2013/14 se je izpopolnjevala na Hochschule für Grafik und Buchkunst v Leipzigu (Nemčija). Pripravila je več samostojnih in sodelovala na vrsti skupinskih razstav v Sloveniji, kot v tujini. Prejela je več priznanj, njena dela so umeščena v privatne kot javne likovne zbirke (med drugim Essl, Riko, Imago Mundi – Luciano Benetton Collection, Miklova hiša, Galerija Božidar Jakac, Univerza v Ljubljani). Živi in dela v Ljubljani.