Naš človek

Po spletu je nedavno zaokrožila novica o nemškem znanstveniku turškega porekla, ki je pomembno prispeval k razvoju cepiva proti kovidu. Priložena je bila tudi fotografija njegove družine, ki je jasno prikazala njihovo socialno poreklo in status, v oblačilih, ki nedvoumno odražajo njihov izvor, skromno stanovanje, skromnost pa se je zrcalila tudi v njihovih očeh. In seveda optimizem v pričakovanju, da so prišli na boljše, da so zapustili kraje, kjer bi njihovi potomci le stežka uresničili svoje potenciale.

Človeku se kar milo stori, ko vidi te preproste ljudi, ki se odločijo za tako radikalen premik v njihovih življenjih. Ob tem sem seveda pomislil tudi na očeta, ki je bil dve leti 'auslender'. Nekoč se je vrnil po daljši odsotnosti, jaz pa ga, star sem bil dve leti, nisem več prepoznal. Pogled na sina, ki zbežal pred njim, se skril za nogami mame in govoril 'tic, tic', kar je pomenilo 'stric', se pravi neznanec, je bil preveč zanj. In se je vrnil.

Prijatelj mi je povedal zanimivo zgodbo iz soseščine. Nek hrvaški podjetnik je 'uvozil' dvajset Indijcev, in jih zaposlil v svojem podjetju. Domačini tega dela niso hoteli opravljati, tako da je bil v to prisiljen. Hitro je spoznal, da so fantje delovni, da marsikaj obvladajo: eden mu je mimogrede uredil poslovne knjige, drugi se je izkazal za izjemnega mehanika. Možak je javno izjavil, verjetno ga je spodbudila kakšna negativna kampanja zoper 'tujce', da naj 'njegove' Indijce lepo pustijo pri miru. Da jih ne zamenja za nobenega domačina. Seveda bi se lahko vprašali, zakaj dela v njegovem podjetju nočejo opravljati domačini. Mogoče je razlog tudi nižja plača, a ni nujno. Vsi vemo, kako težko, skoraj nemogoče je dobiti kakšnega klenega Slovenca, da bi opravljal delo zidarja. Prijateljev svak ima manjšo gradbeno podjetje, v katerem so zaposleni sami Makedonci. Slovenski fantje raje stojijo recimo kot varnostniki v nakupovalnih centrih, kot pa da bi za bistveno višjo plačo delali kaj konkretnega, se marsičesa naučili in napredovali. Tako pač je, ta pojav je prisoten povsod na razvitem zahodu, domačini nehajo opravljati nekatera dela, čeprav so lahko zelo dobro plačana. Zato je recimo v Nemčiji ali Avstriji toliko naših gradbenikov, pravzaprav iz celega Balkana.

Ko je pred kratkim en naš okroglolični politik z rasistično objavo o 'pravih' ženskah dodobra razburkal javnost, sem se spomnil na eno prigodo, ki dobro ponazarja ta večni problem. Pred dvajsetimi leti sem bil na krajšem potovanju v ZDA. V glavnem sem se gibal po New Yorku, 'obdelal' pa sem še nekaj bližnjih večjih mest. Ko sem se z avtobusom vozil proti Chicagu, je na eni postaji vstopila prekrasna blondinka, v katero so se v trenutku uprle vse oči. Takoj za njo je vstopil postaven, lep, temnopolt mladenič in jo prijel za roko, torej sta bila par. Fant je bil čisto temen, skoraj črn, mene pa je ta 'kombinacija', ta kontrast svetlo-temnega tako zaslepila, presenetila, da sem kar zazijal. Moje začudenje je bilo tako izrazito, da je to opazil tudi ta fant in mi s hladno grozečim pogledom dal vedeti, da naj se pazim. V tistem trenutku sem spoznal, da je bila moja kmetavzarska reakcija razumljena napačno: tip je mislil, da sem rasist, da mi torej njuna zveza ni všeč zaradi običajnih, tradicionalnih predsodkov. Nesmiselno se mi je zdelo, da bi poskusil rešiti ta nesporazum, par pa se je usedel nekam nazaj. A mi je bila sreča naklonjena. Na naslednji postaji je vstopila mlada črnska družina, trije otroci. Njihov oče me je vprašal, če lahko zraven posede svojega dvoletnika. Seveda sem sprejel. Fantek je nekaj časa mirno gledal skozi okno, potem pa ga je zibanje avtobusa hitro premagalo, najprej se je naslonil na mojo ramo, potem pa položil glavo kar na moja stegna. Čez čas sem ga malo pobožal po tistih simpatičnih, drobnih kodrčkih, mirno je spal. Bil sem čisto pri miru, da ga ne bi zbudil. Na eni izmed naslednjih postaj je izstopil tisti 'svetlo-temni' par. Pogledal sem fanta, ki je šel mimo mene proti izhodu in videl, da se mi je prijazno nasmehnil. Vrnil sem mu nasmeh in bil srečen, da se je zadeva tako razpletla, da torej v njegovih očeh nisem več zadrti rasist, ki bi rad, kot naš okroglolični politik, preprečil takšne zveze in pregnal vse drugačne.

Če bi se 'okrogloličneži' zavedali, kakšen dober občutek te prevzame, ko spleteš takšno vez, bi se obnašali drugače in ne bi spodbujali instinktov, ki lahko družbo privedejo na rob prepada. Upajmo, da do tega spoznanja čim prej pridejo tudi sami…

Slika: Hamo Čavrk: Svetlobni objekt, 2017, pleksi steklo in led diode.

Hamo Čavrk je po osnovni vokaciji kipar, ki se že vrsto let posveča grafiki.

Rojen je 1950. leta v Sarajevu.V Sarajevu je končal Akademijo likovnih umetnosti in se nato dve leti izpopolnjeval v mojstrski delavnici Antuna Avgustinčića v Zagrebu.

Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je zaključil magistrski študij leta 2007.

Živi in dela med Zagrebom in Novim mestom.

Razstavljal je na več kot 80 samostojnih in 400 skupnih razstav doma in v tujini. Udeležil se je grafičnih bienalov v Berlinu, Varni, Kyotu, Krakovu, Kairu, Maastrichtu, Douru, Ljubljani, Otočcu, Zagrebu.

Naredil je več scenografij za gledališče kot tudi art filme.

Večkratno je bil nagrajen in je prejel priznanja za svoja umetniška dela.

Njegova dela se nahajajo v nacionalnih galerijah doma in v tujini ter v javnih in privatnih zbirkah.