V začetku tedna me je ena poštena angina kaznovala za ves počitek, ki mi pripada in si ga odtegujem, in se nisem toliko družila z Otroci, da bi vas zabavala s kakšno našo prigodo. Tako da sem se, čisto po domače, sama s sabo malo zafilozofirala.

Pred kratkim se je na nekem mestu na fejsbuku, kjer tega res ne bi pričakovali, razvila (ali razlila?) neka čudna debata. In sicer v skupini mamic, ki imajo otroke rojene isti mesec kot Otrok 3 (torej sem tudi sama njena članica, a ne). Domnevna so-mamica (prisežem, nisem bila jaz) je med večno lačne, žejne, utrujene in zdolgočasene ženske hrabro, a nepremišljeno vrgla granato v obliki vprašanja (približno nekako tako): »Ali samo mene moti, da nekatere tukaj ne znajo pisati slovnično pravilno?« In potem še nekaj opravičilnega v smislu »Joj, saj jaz sem čudna, veste, mene kličejo grammar nazi«.

Zanimivo vprašanje!

Mamska skupina se je, presenetljivo, nanj odzvala tako srborito, kot se samo še ob debatah »ne da se mi dojiti« in »cepiti ali ne cepiti« in kaj hitro smo prišli do tiste stopnje materinskosti, ko se nekoga zažge na grmadi. Splošno mnenje je bilo, da to itak ni pomembno, s kakšnimi brezveznimi stvarmi se tu ukvarjamo in da kadar pišeš o tem, kako smo danes kaj kakali, res ne rabiš paziti na sz in na kerkikodače.

Takole je: ko sem so-mamice v skupini kaj vprašala, sem vsakič razumela, kaj mi je hotela katera povedati. Resda je bil to včasih tekst, dolg deset vrstic, brez ločil in velikih začetnic, ampak sem se znašla. S kakšno vejico več bi šlo lažje, ampak znotraj plemena se že znaš zmeniti. Prav tako smo zbrane ženske z vseh vetrov, z ali brez osnovne šole, srednje šole, fakultete in z doktoratom, pa je kdo z leve strani tega seznama tudi bolj pismen kot tisti z desnega.

Torej, da. Moji možgani so zvezani tako, da napake v teh fejsbušnih objavah vsekakor opazim, a me ne motijo. Kadar pa so res katastrofalne in mi začne trzati živec na desnem očesu, si uspešno dopovem, da je to samo moj problem, se stresem, dvakrat globoko vdihnem in živim dalje. Nekje tekom življenja sem spoznala, da ne moreš rešiti vseh, in sem nehala vsakemu (pazi to) posebaj prati možgane s pravili uporabe rodilnika.

Ampak!!!

Če se še tako trudim, ne morem z lahkim srcem sprejeti tega, v kakšen »novorek« se spreminja naš jezik. Recimo pridevnik »top«. A lahko prosim bojkotiramo vse, kar nam hočejo prodati kot »top«? To je ena taka brezvezna bergla od besede, ko se ti ne da spomniti niti enega navadnega pozitivnega pridevnika.

Baje, da je fejsbuk v zatonu in ga bo instagram posekal (ali ga je že?). Zakaj? Ker takrat, ko z ugasnjenimi možgani »štokamo« po telefonu, raje »beremo« slike kot besede. Sporočanje smo zreducirali na sliko, ki jo opišemo z dvajsetimi besedami, ampak te besede kar nakidamo brez posebnega vrstnega reda. Hešteg.

Mogoče sem v svoji skrbi staromodna, a želim ostati na okopih z vsemi, ki jim ni vseeno za povratne svojilne zaimke, rodilnik in kolikor toliko široko besedišče. Pa več ljudi bi želela ob sebi, predvsem tistih, ki pišejo objave za podjetja. Presneto. Napišeš šest vrstic, vsaka je svoj odstavek, na koncu vsake je sedem čustvenčkov in štiri pravopisne napake. Čudovito opravljeno delo. Top.

Mar ni bil v romanu Georgea Orwella 1984 opisan Novorek, ki je postopa krčil besedišče jezika? To naj bi bilo ultimativno orodje za nadzor misli ljudi. Kadar za neko stvar nimaš besede, o njej ne moreš razmišljati.

Da se nam ne bo ves svet nekega dne skrčil v kakšen »top«.