Takoj po praznikih sem z Otrokom 3 (ki je še vedno zapakiran v mojem trebuhu) obiskala urgenco. In če kdaj bentite o tem, kako prevzetni so delavci v zdravstvu, ker zahtevajo višje plače in opozarjajo na preobremenjenost, pojdite na urgenco. Potem opazujte, kako mora zdravnik hkrati furati svojo ambulanto, oskrbovati zaskrbljene in tečne paciente z nujnimi ali manj nujnimi stanji v čakalnici urgence, vmes pa v momentu prešaltati v šesto brzino, skočiti v reševalno vozilo in rešiti kakšno življenje. Potem opazujte še medicinsko sestro, ki mora v zadregi pojasnjevati bolnim in naveličanim pacientom v čakalnici urgence, da morajo zdaj čakati zato, ker je šla zdravnica na reanimacijo. Ne gospa, ne na malco, narobe ste slišali.

Pa ko boste šli, si vzemite čas.

Po sagi z urgenco sva z Otrokom 3 dobila prepoved udeležbe v delovnih procesih, potrebnih za funkcioniranje trgovine. Prav tako tudi ne smem mesiti kruha, kar ni problem, ker so moje droži še naprej mrtve, nositi kante za zalivanje paradajzov, ki pa zaenkrat še so živi, in igrati na pihala ali trobila.

Zdaj imam čas, da doma s kavča opazujem, kako hitro se na lep sončen dan zaprašijo tiste bolj temne in bleščeče površine v prostoru, kjer imajo otroci svoj igralno-tekaški poligon, mami pa poligon za sušenje in zlaganje perila. Odgovor je v kakšni uri in pol. »Obremenjevanje z brisanjem je brez pomena,« si rečem in požrem konzervo breskovega kompota. Mnogo bolj produktivno.

Otrok 1 in Otrok 2 uživata, ker se mami ne sme preveč dreti, ker ji je malo bolj vseeno kot prej, če ostanejo igrače razmetane in ker ne hodi vsakih pet minut živčno po stopnicah v gornje nadstropje gledat, ali zares joče kateri od Otrok ali le katero od vozil, ki jih sinhronizirata med igro (kakšne drame!). Prav tako mami nima nič proti temu, da so za večerjo hrenovke (čeprav so v vrtcu rekli, da niso zdrave) in kečap (ki je zdrav, ker ga je babi skuhala).

Zdaj pa nisem prepričana, ali se stanje v hiši samo od sebe postavlja na mesto in zgleda zadovoljivo, ali pa sem jaz hkrati s pričakovanji do sebe spustila standarde.

Ali pa se stvari pač postavijo na svoje mesto. Morda ne vse, ampak dovolj, malo na pol in malo mimogrede med eno in drugo rundo ležanja na kavču, opazovanja Otroka 1 in Otroka 2, kako zlagata dinozavre iz duplo kock in Otroka 3, kako mi premika trebuh za pol metra levo in desno.