Delavnica z Društvom Srečanje - Zavod Metlika

Droge, alkohol, zdravila, igre na srečo, internet...

Kaj je odvisnost?

Odvisnost je motnja, ki nastane zaradi uživanja snovi, ki vplivajo na človekovo razpoloženje, zaznavanje ali čustvovanje.

Značilni znaki odvisnosti so:

• močna, nepremagljiva želja (hrepenenje) po psihoaktivni snovi,
• oslabljen nadzor nad količino zaužite psihoaktivne snovi,
• spremenjena toleranca do te snovi
• odtegnitveni znaki pri telesni odvisnosti od snovi,
• nadaljevanje z uživanjem snovi kljub jasnim dokazom o škodljivosti tega početja in
• uživanje snovi (ter dejavnosti, potrebne za pridobitev snovi) postanejo pomembnejše od drugih obveznosti prizadetega posameznika.

Kaj pa odvisnost od iger na srečo, interneta, računalniških igric, seksa, pornografije, nakupovanja, hrane itn.? Rečemo jim tudi nekemične odvisnosti, ker sredstvo omamljanja ni določena substanca, ampak ponavljanje določenega vedenja. Kemične in nekemične odvisnosti imajo zelo veliko skupnih lastnosti in se velikokrat sopojavljajo v različnih kombinacijah. Kako jih zdravimo?

Zdravljenje vsake odvisnosti mora biti individualno zastavljeno. Veliko je dejavnikov, ki vplivajo na uspešnost zdravljenja. Prva in najbolj pomembna sta stopnja odvisnosti in motiviranost za zdravljenje, takoj za tem je družinska in širša socialna podpora. Zato so svojci vedno vključeni v postopek zdravljenja. Zdravljenje se izvaja hospitalno in/ali ambulantno. Lahko uporabimo različna zdravila, od substitucijske terapije, kot podpore za zdravljenje opijatne odvisnosti, do zdravil, ki jih uporabljamo za lajšanje simptomov, ki običajno spremljajo vsako odvisnost (tesnobo, depresijo, nespečnost ipd.).

Več o različnih vrstah odvisnosti pa bomo iz prve roke slišali od Tonija Kočevarja, ki je vodja Društva Srečanje, je oče treh hčera, je bil v začetku svojih dvajsetih let na dnu. Pri štirinajstih je začel uživati alkohol in marihuano, najprej eksperimentalno, nato redno. A čez nekaj let je telo za isto ugodje zahtevalo več. Pri osemnajstih je pristal na heroinu, ki je tri leta predstavljal središče njegovega življenja. Bil je sam, za odnose z bližnjimi mu že dolgo ni bilo več mar. Pri 21 letih tudi heroin ni bil več dovolj. Življenjska sesutost in večletna neaktivnost sta začeli terjati svoj davek, počutje je bilo klavrno, samopodoba negativna, obtožujoča. Globoko v sebi se je zavedal, da si je vse to storil sam. In začel je iskati rešitve. Poslušal je sestrin nasvet, ki mu je na neprisiljen, prijazen način predlagala terapevtsko skupnost. Odločil se je in se rešil. Danes živi v Novem mestu, vodi Lokalno akcijsko skupino (LAS), pomaga vsem vrstam zasvojencev. Je tudi stalni gost na šolah, kjer izvaja preventivne delavnice. Zelo pa je kritičen do zdravniške obravnave zasvojenosti, ki jo zdravstvo jemlje kot bolezen in jo zdravi z »zdravili«, ki spet povzročajo odvisnost, kritičen pa je tudi do obravnave duševnega zdravja. »Zdravstvo se loti zgolj odprave simptoma, a vzrok ostane – nezadovoljen človek z občutkom neuspeha, nepovezanosti,« pravi.