Dolžnost staršev je ...

... da naučijo otroke svoje probleme reševati. Ne pa, da jim jih kradejo.

... nadaljevanje od včeraj ...

Naslednjič se bo otrok spomnil, da ste ga ošteli kljub temu, da je popravil s petico. Oštejete pa ga tudi, če dobi dvojko. Za iste besede se ne splača truditi več. Le zakaj?

Ko bo zamudil pet minut, bo oštet v treh stavkih, naslednjič, ko bo zamudil več kot eno uro, pa ravno tako v treh stavkih. Kaj se mu bolj splača? Nikoli več ne bo zamudil samo pet minut, se ne splača, če za isto ceno dobi celo uro popusta ...

Pač pa ugasnite štedilnik, odstavite posode, če je treba, utišajte svoj telefon. Vprašajte otroka, ali je pred spanjem kaj razmišljal o tem, kako bo, kako je spal, če ga je bilo zjutraj kaj strah, če je težko dočakal, ali je bil na vrsti takoj prvi, kaj je bil vprašan, kako je oceno komentirala učiteljica, kaj so rekli, namignili sošolci, kako se je počutil po uri in s kakšnimi občutki je prihajal domov.

Izrecite otroku čestitke za uspeh, objemite ga, skuhajte si čaj, kavo ali s čimer koli se pač zastrupljate, narežite mu na krhlje eno jabolko ali kar ima rad, pa porabite več časa, kot sta ga takrat, ko sta načrtovala, kako bo oceno popravil.
Zato, da bo otrok čutil in doživel, da si čas zanj vzamete tudi takrat, ko s trudom uspe popraviti nekaj, kar ni bilo pohvalno. Da niste jezni nanj, ker je dobil slabo oceno in da ste veseli, da je dobil lepo oceno.

Zdaj pa vam razkrijem skrivnost, kaj ste pravzaprav storili: slabo oceno in problem, ki je z njo nastal, ste vrnili otroku - to je zdaj njegov problem. Kaj pa zdaj? Povsem jasno je, kdo ima problem, in da ga vi spodbujate k akciji, naj ga reši.

Se nadaljuje jutri ...