Tak dogodek, če ga gledamo od daleč, poteka takole: na hodniku se sporečeta učenca Lun in Jure. Ker imata vsak zase prav in z besedami tega ne moreta dokazati, dvigneta pesti.

V tistem hipu ju opazi učiteljica. Dvigne glas, naj se ustavita, a se to ne zgodi. Zato stopi do njiju, ju pograbi za rame in loči.

V tistem trenutku se Jure izvije iz prijema in ker se je premaknil, izmaknil, ga za trenutek učiteljica drži za vrat. Učenca uspešno loči in zadeva je končana.

Doma Lun pove, da je Jure skočil vanj in da ga je učiteljica potegnila stran. Da je on hkrati skočil v Jureta, "pozabi" povedati.

Jure doma pove, da je Lun skočil vanj in da mu je pri tem celo pomagala učiteljica, saj ga je zgrabila za vrat! Na srečo se je izvil in se rešil.

Juretovi starši kličejo Lunove starše: ali vedo za dogodek na hodniku in ali je Lun povedal, da je Jureta učiteljica zgrabila za vrat. Od vsega povedanega, od podoživljanja Lunove zgodbe, slišijo samo potrdilo: res, za vrat ga je!

Torej je res! Mislim! Kako si lahko učiteljica privošči kaj takega!?

Začnejo peti telefoni, med drugim tudi sestričnin, ki dela pri lokalnem časopisu. Pokličejo vse, ki se hočejo o tem pogovarjati, da jim povedo, kakšna je ta šola - učiteljica pa še sploh! Po osmih klicih so si tlak in adrenalin dvignili že tako visoko, da pomaga samo še totalna odrešitev: tožili bomo! V trenutku jim odleže, kar zdaj je čas za akcijo! Po internetu mrzlično iščejo telefonsko številko znanega odvetnika! Imajo pričo in bodo že pokazali, kaj se pa to pravi!

Naslednje jutro ob pol sedmih kličejo ravnateljico. A da je še ni - normalno, da je ni, tako in tako nikoli ne dela!

Ob sedmih jo le dobijo in prve besede so: "A vi sploh veste, kaj se je včeraj zgodilo na vaši šoli? Seveda ne veste! Kaj pa vi sploh veste? No, da boste nekaj le vedeli: vaša učiteljica je včeraj na hodniku davila učenca, našega Jureta! Vsem bomo povedali, v časopis in na televizijo vas bomo dali in danes vlagamo tožbo! Adijo!"

Zaman takim staršem pripovedujete, naj se ustavijo, umirijo. Ne morejo videti, da so na napačni strani. Za povrh se njihov Jure res začenja počutiti kot žrtev. Ko zgodba pride skozi vrata prvega frizerskega salona, dobi neverjetne podrobnosti in razsežnosti!

Učiteljica, ki je preprečila nasilje, je nazadnje nasilja obdolžena in lahko celo izgubi službo, vsekakor pa so ji starši vzeli dobro ime. To bi se pa res moralo iztožiti! Njihov nasilni mulec je postal žrtev in se naučil, kako se v to vlogo postaviti. Juretovi starši bodo spoznali, da je za resnico in ravnovesje vendarle nekako poskrbljeno. V nekaj letih bodo postali žrtve nasilja lastnega odraščajočega otroka. To je epilog opisanega dogodka.

Kdaj in kje je nastal problem? Takoj na začetku.

Starši so izbrali napačno stran! Sicer bi se postavili na stran učiteljice, poklicali naslednji dan na šolo, povedali, da sin pripoveduje zgodbo, ki je milo rečeno čudna in prosili, da naj preverijo, kaj se je zgodilo. Dobili bi prave informacije in malega bikca zgrabili za roge: ker je prepirljiv, ker se je hotel stepsti in ker se je zlagal.

Lahko je dajati pobude, da je nujno nekaj storiti za manj nasilja v šoli, težko se je postaviti na pravo stran.

Jutri dalje ...