Belokranjci: Marko Bajuk

Marko Bajuk, klasični filolog, glasbenik, organizator slovenskega šolstva, rojen 29. marca 1882 v Drašičih – Bela krajina - umrl 20. junija 1961 v Mendozi, Argentina.

Osnovno šolo je obiskoval v Drašičih (danes poznanih po odličnih vinarjih in najstarejši soseski zidanici-vinski banki) in Metliki; gimnazijo pa v Novem mestu in Ljubljani. Po maturi 1903 leta odide na služenje vojaškega roka, nakar nadaljuje študij. Na Dunajski filozofski fakulteti vpiše grščino in latinščino ter slovenščino in nemščino. Diplomira 1909 leta in se zaposli kot profesor na gimnaziji v Krškem, nato službuje v različnih Ljubljanskih gimnazijah. Med drugo svetovno vojno je ravnatelj klasične gimnazije v Ljubljani. Čeprav mu ni bilo dano študirati glasbe, pa ji je bil ves čas predan in se je aktivno ukvarjal z njo in ustvarjal tudi na tem področju. 1919 je ustanovil Pevsko društvo Ljubljana, 1920 Pevsko zvezo, 1922 Društvo učiteljev glasbe, katerega predsednik je do 1939 leta. Ustanovil je tudi učiteljski pevski zbor. Leta 1945 odide z družino v Avstrijo, kjer v taboriščih na Zgornjem Avstrijskem organizira pouk v slovenskem jeziku in je ravnatelj slovenske gimnazije. Leta 1949 se odloči emigrirati v Argentino. V Mendozi se vneto loti organiziranja slovenske skupnosti, predvsem se posveti slovenskemu šolstvu in kulturnemu življenju diaspore.
Tako v Kraljevini Jugoslaviji kot v Argentini izdaja učbenike, berila in priročnike za latinščino in glasbo. Ob številnih delih izpostavimo njegovo delo Pevska šola, še bolj mogoče Tamburaška šola, ki jo izda 1929, ki je sploh prva s to tematiko v slovenskem jeziku. Napiše Učbenik latinščine za gimnazijo in Latinski tolmač. Z Milanom Grošljem prevajata tudi dela Salustija, Cicerona in Ovida. Velja tudi za zbiratelja slovenskega narodnega blaga.
Že po njegovi smrti – je leta 1988 v Buenos Airesu izšlo njegovo delo Še bomo peli…

Marko Bajuk je tudi oče nekdanjega predsednika Vlade RS in finančnega ministra dr. Andreja Bajuka.