Belokranjci na svetovnih morjih

Zdi se, da se nam v teh vročih dneh vsem pleteta po glavi samo še Kolpa in naprej morje. Tako vsaj sklepamo po branosti in odmevnosti prispevka O Belokranjcu, ki ima poleg Kolpe neskončno rad tudi morje in barke. Samo prvi dan po objavi je imel ta prispevek na www.preloka.si 2.860 ogledov, še veliko več t. i. unikatnih klikov pa je bilo na spletnih profilih Radia Odeon (kar 18.000 na spletni strani in 3.000 na FB). Da klikov, všečkov in vseh komentarjev, potem ko se je članek začel deliti še na drugih FB-profilih, niti ne omenjamo. Povzemimo le rdečo nit teh komentarjev: začudenje in hkrati ponos, da je največji strokovnjak za ladjarstvo v naši državi in širši regiji – po rodu Belokranjec!

In potem se je ta morsko-spletna debata kot val razširila še na druge Belokranjce, ki so se podajali, se podajajo ali se bodo še podajali na svetovna morja.

Npr. enigmatični Josip Kopinič, rojen leta 1911 v Radovičih pri Metliki, kapitan fregate, viceadmiral mornarice, direktor ladjedelnice Uljanik v Pulju (in še marsikaj drugega!).

Kar 35 let je na ladjah pod različnimi zastavami plul, nazadnje kot »barba« (kapitan ladje), zdaj upokojeni Jože Balkovec. Rojen je bil leta 1938 na Drenovcu pri Vinici, zdaj pa živi v Črnomlju. Povedal nam je, da je še do pred kratkim obstajalo celo neformalno združenje »Belokranjski pomorščaki«. In v tem društvu je bil tudi leta 1932 v Semiču rojeni Ciril Derganc, ladijski radiotelegrafist, ki je plul že na prvi čezoceanki Splošne plovbe – na znamenitem Rogu. Derganc je tudi avtor knjige "Na morja široki cesti".

Naše gore list je seveda tudi leta 1937 rojeni Jure Šterk, ki je odraščal v Vinici, – jadralska legenda, Belokranjec z osemkrat preplutim Atlantikom, dvakrat preplutima Tihim in Indijskim oceanom ter nekončanim tretjim jadranjem čez Indijski ocean v smeri sever-jugovzhod, ko je bil cilj, da bi planet objadral sam brez postanka.

Pa Belokranjec Stanislav Šikonja, rojen leta 1947 na Desincu, znani jadralec in alpinist, gorski vodnik ... Na samotno okolizemeljsko jadralsko odisejado se je podal leta 2004. In potem ko je leta 2007 "mašnico okoli planeta že skoraj zavezal", je po brodolomu tako rekoč pred vrati domačih voda žalostno končal svoje potovanje …

Pomorske prigode in nesreče jadralcev Šterka in Šikonje so mdr. popisane tudi v knjigi "Mayday", avtorja Jožeta Mušiča, rojenega leta 1935 v Mariboru. Mušič je še en prekaljeni »morski volk« in avtor več čudovitih knjig o jadranju, najbolj znan pa je po tem, da je v letih 1988–90 objadral svet kot prvi Slovenec. A kam segajo njegove korenine? – Seveda v Belo krajino, k Mušičevim, po domače Mežnarovim, v Adlešiče!

Zanimiva spletna debata se je razvila tudi okrog vprašanja, kako to, da se Belokranjci, ki vendar veljamo za izrazite kontinentalce, podajamo v take morske pustolovščine.

Viničan Božo Radmelič o tem razmišlja takole (citat iz njegovega e-pisma):

Glede na majhnost Bele krajine, če sem še bolj precizen, občine Črnomelj, imamo nenavadno veliko znanih morjeplovcev raznih kalibrov. Nekateri so za sabo pustili knjige, drugi reportaže ali kak podlistek ... Žal je bila za nekatere strast do morja usodna.

Včasih se sprašujem, kaj je gnalo Šikonjo, Šterka, Mušiča … v te nevarne avanture, v mnoge hude ure in nevere. Geni in duh prednikov, ki so pred stoletji prišli v Belo krajino, bodisi z obal ali iz zaledij s pogledom na širno modrino? Kri ni voda, kot se reče, a očitno ima tudi ona zgodovinski spomin!

Tudi sam sem kratek čas razmišljal o pomorski šoli – smer navtika, a potem se je življenje zapeljalo v "druge vode".

Odgovor na to vprašanje pa ima tudi prej omenjeni Jože Mušič, kot rečeno, po rodu Belokranjec in prvi Slovenec, ki je objadral svet:

Prav zanimivo in že skoraj pregovorno se mi zdi, da mi ljudje s celine bolj spoštujemo in ljubimo morje, kot tisti, ki jim je ponujeno vsak dan. Pravzaprav to niti ne preseneča, tako smo pač naravnani ljudje, da dosegamo boljše rezultate, če do njih prihajamo po težji poti.

Pri nastajanju tega prispevka so sodelovali: Jože Mušič, Ivan Šikonja, Jože Balkovec, Božo Radmelič, Jože Adlešič, Janko Adlešič, Nada Kozan, Niko Vrlinič, Dario Šikonja, Zdravko Kunič in seveda stric Google.

Spletno in telefonsko debato strnila Ana Starešinič (12. 7. 2021)