Bogec je šel v Karlovec

Marijina družba je bila čudovita organizacija. V njej so se zbirala dekleta in žene, pa tudi fantje in možje. Pravi častilci “majke” božje. Pa kaj, ko je bilo pa tako težko živeti po pravilih te družbe. Biti zmeren pri jedi in pijači, to bi še nekako šlo. Huje je bilo, da so neveste morale nedolžne v zakon. To je bila pa huda zadeva, kot bi fantje kupovali mačka v žaklju. Da fant ni smel poljubiti dekleta, dokler si nista obljubila zvestobe in poroke, je bilo pa čisto navadno trpinčenje kristjanov. Pa da so možje smeli spati pri ženah samo takrat, ko so se odločili, da bodo delali otroke, je bilo še huje. Ni šlo drugače, izmislili si so, da je treba pri otroku v materi še to in ono popraviti in nazadnje zarobiti ušesa. In še in še...

Članice Marijine družbe so ob cerkvenih svečanostih nosile okrog vratu veliko svetinjico na širokem modrem traku, da so lahko fantje takoj videli, kje imajo kaj šans in kje ne.

Ta dekleta bi morala biti kot nepremagljive trdnjave. Vendar pa so tudi fantje na srečo natančno vedeli, kako se takim rečem streže. Kdor je odslužil vojake je vedel, da ni nepremagljivih trdnjav. Nekatere trdnjave padejo že ob prvem naskoku, druge ob več zaporednih naskokih. Nekatere je treba dolgo oblegati in počasi krušiti njihovo obrambno moč in jo nato zavzeti z napadom, druge pa spet zahtevajo dolgotrajno obleganje in se vdajo šele takrat, ko v trdnjavi zmanjka vode, hrane, zdravil, municije. Sila redke pa so trdnjave in o njih posebej pripoveduje zgodovina, ki se niso nikoli vdale, pač pa so se branilci raje sami ubili.

Takšne trdnjave stanovitnosti naj bi bila dekleta Marijine družbe.

Šle so članice Marijine družbe, tako kot se spodobi, korporativno in z zastavo in članice tretjega reda ali kot so jim rekli - tercijalke, s križem na nekakšen zbor ali kongres v Ljubljano.

Bile so prisotne pri vseh svečanostih in ko je bilo vsega konec, so se lepo skupaj vračale z vlakom v Metliko. Toda izgleda, da je moral imeti sam hudič prste vmes pri nadaljnjih dogodkih.

Ena izmed članic je kljub strogosti režima, prinesla s seboj steklenko žganja. Gor grede ga ni upala piti, saj se ni spodobilo, da bi ženske pile žganje, medtem ko gredo na takšen velik cerkveni zbor. V Ljubljani ni bilo priložnosti, nazaj grede pa jih ni nič zadrževalo. Ženske, ki so bile v kupeju skupaj in so imele na skrbi tudi insignije svoje družbe so se ga lepo nacedile. Razvezali so se jim jeziki in pozabile so na Kristusa in Mamko Božjo.

Pride Novo mesto, one še kar vrtijo jezike. Pride Črnomelj, frekvenca in volumen se poveča skoro do konca. Spregledajo Gradac in Dobravice. V Metliki pa sprevodnik, ki je videl koliko je ura le pove, da morajo izstopiti. Res so izstopile in šele pri Volavčevi gostilni se teta Šimnova spomni na Kristusa in Mamko Božjo. Toda vlak je že odpeljal proti Karlovcu. Reva je komaj prisopihala na železniško postajo do prometnika in komaj uspela povedati, da se je “ Bugec odpeljal v Karlovec“. Prometnik je bil nekam slabe volje in jo je odpravil z zajedljivo pripombo, da v Metliki nima bogec kaj početi. Drugi dan se je Bogec vendarle vrnil v Metliko, kjer je kmalu dobil drugo varuško.