Črne in bele ovce

Pravljica o pašniku

V soboto, na kulturni praznik, je bila v Kulturnem domu Črnomelj izvedena predstava, glasbeno-literarni večer kritične poezije dijakov Srednje šole Črnomelj. Soorganizator dogodka je bil Zavod za izobraževanje in kulturo, ki je poleg prostora in osnovne infrastrukture ‘posodil’ tudi svojo hišno scenaristko Nastasjo Schweiger. Idejni oče in pobudnik predstave je bil dijak drugega letnika gimnazije (!) Vid Kavčič, pri izboru poezije pa so mu pomagali profesorica Maja Kunič, prof. dr. Igor Saksida in scenaristka. Mentorja dijakom sta bila Vid Kavčič in profesor Tilen Šetina, učitelj matematike na gimnaziji, ki je bil tudi režiser in avtor svetlobne podobe projekta.

Predstava je bila zastavljena kot zanimiv spoj posamičnih pesmi različnih pesnikov in pesnic, veznega besedila, ki ga je v dialogu s Kavčičem spisala Nastasja Schweiger in glasbene spremljave na klavirju, ki jo je nevsiljivo in z občutkom izvajal dijak Aleksander Vuković. Izmenično so si sledili posamični nastopi recitatorjev in recitatork in ‘pravljičarja’ Vida, ki je suvereno in duhovito, postopno razvijal zgodbo v enakem ritmu do konca predstave. Dijaki in dijakinje pa so, kar je na naših šolah prej izjema kot pravilo, nastopali izrazno prepričljivo, artikulirano. Očitno sta jih njihova mentorja pravilno usmerjala, izbrusila njihovo dikcijo in jih v največji možni meri, kolikor je dopuščal prosti čas sodelujočih, pripravila na nastop. Predstava je tekla brez vidnih zapletov in izzvenela kot lepo domišljena celota, brez odvečnih praznih mest. Režiser je dobro opravil svoje delo, kljub minimalistični sceni in preprostim kostumom je predstava do konca obdržala napetost. Pomembno vlogo je imela tudi razsvetljava, ki je sledila osnovni zgodbi in se natanko ‘prilegala’ posamičnim nastopom: z izmenjavo svetlobe in teme je oblikovalec luči učinkovito poudarjal rdečo nit predstave. Obrazi nastopajočih so po zadnjih izrečenih besedah postopno izginjali v temino, potem pa v črnini odra zažareli v optičnem učinku ‘paslike’.

Predstava je bila nekakšna parabola o temeljnih medčloveških odnosih. Vezni tekst, ‘pravljica’, opisuje odnose med belimi in črnimi ovcami na belokranjskem pašniku: bele le stežka sprejmejo črne, ker slednje v njihov ustaljen, zatohel svet prinašajo spremembe, ki so, čeprav nujne, nezaželjene. Belim ovcam je pač ljubši status quo, čeprav pomeni postopno propadanje, razkroj. Izbrane pesmi so nevsiljivo, brez nepotrebnega in včasih škodljivega mahanja s parolami in zastavami, dopolnjevale temeljno sporočilo veznega teksta. Njihova kritičnost je bila zakrinkana a vseeno dovolj razvidna.

Da je družbena kritičnost vrlina, ki jo moramo danes pri mladih spodbujati, bi moralo biti že samo po sebi razumljivo. Odrasli jo pogosto, prepogosto poskušamo zatreti. Včasih nevede, tu in tam pa celo zavestno, z odkritimi grožnjami. Marsikdo med nami bi se moral nad tem zamisliti, kajti z upodobljeni liki, z ovcami, dijaki namreč niso namigovali le na odnose med njimi samimi, ampak so nagovarjali predvsem nas, odrasle. Tiste, ki bi jim morali biti zgled. Pa se pogosto raje igramo te škodljive igrice: bele ovce so v redu, ker so poslušne, ubogljive in predvsem tiho, črne pa so zlobne, ‘delajo zdraho’ in motijo ljubi mir s svojimi vprašanji, opažanji, pripombami. Pastirjem oz. ‘vodstvu’ je ta razdvojenost seveda pisana na kožo, saj jim omogoča zamegljevanje resničnih problemov, ki jih nočejo ali pa jih niso zmožni razrešiti. Dijaki so nam pogumno nastavili zrcalo.

Poezija je danes marginalizirana, o tem pričajo naklade izdanih pesniških zbirk. Pred nekaj desetletji je skoraj vsak srednješolec vedel, kdo je recimo Prevert, kdo Lorca, danes pa se tudi po šolah z branjem poezije ukvarjajo predvsem tisti redki posamezniki in posameznice, ki jo tudi pišejo. Zato je ta predstava, ta poklon poeziji, za katerega pobuda ni prišla ‘od zgoraj’, od učiteljev, ampak od dijakov, še posebej dragocena. Tudi zaradi tega si predstava absolutno zasluži našo pozornost.

Seveda je poezija polje, ki praviloma slabo prenaša množično občinstvo, čeprav je bilo v preteklosti možno tudi to. Iz različnih razlogov se je že pred časom umaknila na obrobje družbe. A vseeno je samo do četrtine zapolnjena dvorana Kulturnega doma kar vpila po večji udeležbi: učencev, dijakov, učiteljev, odraslih. Mogoče pa se nekateri predstave niso udeležili zato, ker bi se lahko prepoznali v ogledalu, ki so nam ga nastavili ti mladi ljudje? Vsekakor si Pravljica o pašniku zasluži ponovitev. Večkratno. Mogoče celo objavo v knjižni obliki …