Črnomelj fčasih (174)

Peklenski julij 1942: Zgodba o Angelci in Avgustu (Da se ne pozabi 6).

Piše Ilinka Todorovski.

Gustl Culiberg iz Ogulina pri Vinici je tistega julijskega dne storil vse, da bi mu Italijani ne odpeljali neveste, Angelce Kajin iz Dolnjega Podklanca. Moledoval je in prosil in se nazadnje vrgel pod kolesa tovornjaka. Zaman. Kako je bilo, ko so ju razdvojili, se še danes živo spomni Angelčina sestrična Marija Jelenič, takrat stara 13 let: vsi so jokali, jokal je tudi italijanski vojak.

Kajinovi so bili napredna kmečka družina. Oče Jože in mati Marija, roj. Čadonič, sta na veliki podklanški domačiji prigospodarila dovolj, da je bilo dobro poskrbljeno za vseh sedem otrok, tri hčerke in štiri sinove, ter Jožetovo mamo Barbaro, ki je živela z njimi. Po fašistični okupaciji l. 1941 sta se najstarejša sinova Alojz in Franc takoj pridružila odporniškemu gibanju in kljub pomislekom sorodnikov in vaških starešin, ali ne bi še malo potrpela, saj se jima nikamor ne mudi, med prvimi fanti z viniškega konca odšla v partizane. Družina je za to plačala visok davek.

Na Anino, 26. julija 1942, so italijanski vojaki prišli tudi na njihova vrata. Požgali so vseh pet stavb na domačiji, vse družinske člane, ki so jih našli doma - 70-letno staro mamo, starše in pet otrok, od najmlajšega, komaj petletnega Mirka, do najstarejše, že 22-letne Angelce, pa strpali na njihov voz in jih pod puško pospremili na Vinico. Tam so počakali na vojaški kamion iz Črnomlja, ki je viniški postojanki dostavljal »fasungo«. Preden so jih z njim odpeljali v črnomaljske vojaške barake na Majerju, je pred viniški fašistični urad pritekel Avgust Gustl Culiberg, 24-letni zaročenec aretirane Angelce. Na ves glas je prosil, moledoval, naj izpustijo njegovo nevesto, saj vendar ni nič kriva, in da je ne smejo odvesti v internacijo, če pa jo namerava jeseni poročiti. Tik preden je tovornjak odpeljal in so ju razdvojili, se je v obupu vrgel pod kolesa, a so ga odvlekli proč. Vsi so jokali z njim. Italijanski vojak je skozi solze preklinjal to vojno: "Porca la guerra. Porca la guerra."

Gustl se ni vdal. Pisal je komisarju črnomaljskega okraja Emiliu Cassanegi:

»Podpisani in imenovana Angela sva se zaročila in dogovorila, da se v kratkem času poročiva. Poroka naj bi se vršila v jeseni letošnjega leta. Prišla pa je vmes gornja aretacija, ki nama grozi, da nas razdruži. Ker gori navedena moja zaročenka pri vsej zadevi ni ničesar kriva, je popolnoma nedolžna in ker bi bila z njeno odpremitvijo v notranjost Italije ali konfinacijo uničena tudi moja eksistenca, prosim g. civilnega komisarja, da na merodajnem mestu posreduje, da se imenovana pusti na svobodo.«

Prošnji niso ugodili.

Kajinovi so bili internirani v koncentracijsko taborišče Treviso. Vsi so preživeli. Mama, stara mama, tri hčerke in najmlajši sin so se vrnili prvi, spomladi 1943. Zadnja so izpustili očeta Jožeta in starejšega interniranega sina, prav tako Jožeta. Razšla sta se v Ljubljani, od koder je sin peš odšel v Podklanec, povsem izčrpani oče pa je upal, da mu uspe nadaljevati z vlakom. Kako usodna odločitev! Na kolodvoru so ga aretirali belogardisti in po tistem se je za njim za vselej izgubila vsaka sled.

Brata partizana sta vojno preživela. Alojz Kajin (1924–2019) je tisti partizan, ki je 9. maja 1945 na čelu brigade na belem konju prijahal v osvobojeno Ljubljano.

Angelca in Avgust sta morala na poroko počakati do konca vojne, do Gustlove vrnitve iz partizanov, kamor je odšel po njeni internaciji.

To je bila ljubezenska zgodba s srečnim koncem. Takih ni bilo veliko.

Zakonca Culiberg sta do smrti živela na Vinici, v naselju Ogulin št. 3.

(Današnje nadaljevanje, prvo po daljšem premoru, sem nameravala posvetiti paketom, ki so jih internirancem pošiljali Črnomaljci, a sem prednostno zapisala zgodbo s srečnim koncem, ki mi jo je danes povedala Angelčina sestrična, moja učiteljica geografije in razredničarka na črnomaljski gimnaziji, Marija Jelenič, roj. Moravec. Ko je omenila imeni zaročencev, sem se spomnila na Avgustovo pismo, na katerega sem naletela med pregledovanjem gradiva o internirancih v Arhivu Slovenije. Srečno naključje! S tovarišico Jeleničevo se sicer pogovarjava predvsem o partizanski gimnaziji v Črnomlju, ki jo je obiskovala od njene ustanovitve l. 1944, o življenju na osvobojenem ozemlju in tudi kasneje, ko se je kot učiteljica borila, da je gimnazija obstala.)

Fotografije so iz oddaje Spomini, v kateri je Alojz Kajin l. 2016 o svoji življenjski poti pripovedoval avtorju Janezu Lombergarju (zajem z zaslona). Oddaja je dostopna v spletnem arhivu RTV Slovenija TUKAJ.

Culibergovo pismo hrani Arhiv Slovenije, v fondu Okrajnega glavarstva Črnomelj 1941-1945 (SI AS 1790).

Fotografija 1: Družina Kajin pred rojstvom najmlajšega sina, s staro mamo Barbaro (ki je tudi stara mama Marije Moravec, por. Jelenič). Angelca je skrajno desno zgoraj. Foto: iz oddaje Spomini z Alojzem Kajinom (zajem z zaslona).

Fotografija 2: Oče Jože in mati Marija Kajin s sedmimi otroki. Angelca je v zgornji vrsti, nad očetom. Foto: iz oddaje Spomini z Alojzem Kajinom (zajem z zaslona).

Fotografija 3: Izsek iz Gustlovega pisma.

Fotografija 4: Vkorakanje partizanov v osvobojeno Ljubljano, 1945. Alojz Kajin na belem konju. Foto: iz oddaje Spomini z Alojzem Kajinom (zajem z zaslona).