Dan Rudolfa Maistra in Semič med prvo svetovno vojno

Dan Rudolfa Maistra je slovenski državni praznik, ki se ga praznuje 23. novembra. Na ta dan je Rudolf Maister leta 1918 s svojo vojsko razorožil nemško varnostno stražo in jo razpustil, s tem dogodkom pa je k Sloveniji priključil večji del slovenskega narodnostnega in govornega območja Štajerske in Koroške.
Kot državni praznik se v Sloveniji praznuje od leta 2005. Dan v Sloveniji ni dela prost.

Naši mejniki

Mladi! Da ste pripravljeni:
meča ne dajte nikoli iz desnice,
naše pravice nikoli iz zenice!
Vranec naj zoblje osedlan,
da se kot strela zaprašite
in prevalite lažnike kamnite,
ko se ukreše – vaš dan.

Bratje stražarji – pozdravljeni!

(Rudolf Maister – Vojanov)

Prva svetovna vojna ni bila presenečenje. Nasprotja med državami so naraščala, Balkan je bil "sod smodnika", skladišča orožja so bila polna. Nove, močne države so zahtevale drugačno ozemeljsko delitev sveta. Oblikovala sta se se dva tabora - antanta in centralne sile. Vsa nasprotja je sprožil atentat v Sarajevu leta 1914.

Zapisi iz knjige Kronika Župnije Semič ;

Časopis »Domoljub« je pisal, da je Srbija organizirala atentat in da bo kaznovana za dvojni umor. Semičani so to razumeli kot vojno napoved. Prestrašeni so pričakovali prihodnje dogodke.

Ni bilo potrebno dolgo čakati, 26.julija je Avstrija mobilizirala vojaške obveznike in Srbiji napovedala vojno.
Občinski sluga je raznašal po vaseh letake in jih lepil na zunanje stene hiš. Na glavi letaka je pisalo z velikimi črkami: MOJIM NARODOM, sledila je krajša obrazložitev vzroka mobilizacije, nato so bile navedene letnice obveznikov, ki so se morali v 48 urah javiti pri svojih enotah.

Pred letaki so se zbirali vaščani in ugotavljali vpoklicane. S povešenimi glavami so se vračali domov, odkoder se je kmalu slišal ženski in otroški jok.

V zborniku "Prva svetovna vojna in Semič "(KUD Jože Mihelčič, Semič), november 2014, ki je posvečen fantom in možem s področja občine Semič, ki so pred sto leti trpeli, krvaveli in umirali na bojiščih prve svetovne vojne,
je poleg več kot dvesto domačinov omenjeno še sedem borcev, ki pa so borili pod vodstvom generala Maistra:

Ferdinand Jakša- Dacar (1891-1965)
Jožef Malenšek-Movernov (1897-1981)
Franc Škedelj (1897-1973)
Ivan Janez Kočevar-Žanžek (1891-1976)
Jože Poljanc (1895-1977)
Alojz Nampel (1895-1969)
Janez Golobič-Anž-Primož (1893-1973)

O smiselnosti vojn se sprašuje Rosa Mohar
In kdo je pravzaprav zmagal?...
...
"Moje jesensko premišljevanje o Semiču in njegovih ljudeh v času dogajanj, ki naj bi rešila takratne velike svetovne probleme, je polno neodgovorjenih vprašanj, polno dvomov na že stokrat pojasnjene razlage razlogov, »zakaj je vojna že od nekdaj človekova spremljevalka« različnih strokovnjakov, Čigave so vojne? Od vseh milijonov, ki so izkrvaveli, že ne. Tudi od naših več kot dvesto mobiliziranih
Semičanov v prvi svetovni vojni ne. Vanjo jih je poslala domovina-Avstro-Ogrska, ki je tudi začela vojno……

….

Kdo je zmagal? Komu so se uresničili cilji, želje, lakomnost…? Zakaj je bilo zanje potrebno pretrpeti toliko surovosti, groze, nasilja, laži, bolezni, krvi, lakote…?....
Ostanejo bolečine, požgani domovi, grobovi…in novo sovraštvo-sovraštvo (ali vsaj nestrpnost) med onimi, ki so bili na pravi, in onimi, ki so bili na nepravi strani. Da to je dediščina vsake vojne, pa naj bo mala ali velika."

Vir.: KUD Jože Mihelčič Semič, PRVA SVETOVNA VOJNA IN SEMIČ,
Janko Štampar, KRONIKA ŽUPNIJE SEMIČ