Danica Badovinac: Kot vsaka vas z zvonjenjem, mi živimo s potresi

V Indonezijo se je težko ne zaljubiti. Ljudje so preprosti, narava je čudovita in če obožuješ morje in gore, potem imaš vse, po čemer hrepeniš, na dosegu roke. »Odločitev je bila toliko lažja, ker nisem šla sama. Bili smo trije, ki smo zapustili Slovenijo, in verjamem, da nam je zaradi tega bilo mnogo lažje vztrajati,« danes prizna Metličanka, ki doda: »Vedno imaš nekoga za pogovor v domačem jeziku in šele ko si daleč od doma, vidiš, koliko je to pomembno. Danes je vsak od nas na svojem koncu, ampak prijateljstvo, ki smo ga s to izkušnjo utrdili, bo verjetno večno.«

Ponovno se je našla

Zapustiti dom, družino, ni nikoli enostavno. »Vendar sem z odhodom postala svobodna. Prvič v življenju sem imela čas, da razmislim, kaj želim delati. Delati nekaj, kar me veseli, s polnim srcem, biti in ostati pristna. To me je vodilo, da sem končala v turizmu,« pove Danica, ki je v Indoneziji ponovno našla tudi sebe. »Indonezija mi v polni meri dopušča prav to. Ljudje tukaj so počasni. Ne bom lagala, da me je včasih prav to znalo pošteno jeziti. Zdaj vem, da mi je to namenjeno. Sama sem od nekdaj stremela k temu, da sem hitra. Tudi prehitra. Učim se počakati, poslušati, biti potrpežljiva in razumeti. Na situacijo najprej pogledati iz stališča sogovornika in razumeti, zakaj tako razmišlja, predvsem pa ne obsojati. Njihova skromnost in darežljivost je tako naravna, da si vedno znova želim, da me opije in je del mene. Vedno znova to občudujem, ko mi pride nasproti.«

Od doma poleg mame, sestre in njene družine ter nedeljskih kosil in druženj s prijatelji pogreša predvsem kulturo. Bila je aktivistka na področju mladine, delala je v glasbeni kulturi in prav zato morda močno pogreša koncerte, sodobne plesne predstave, Metliko in sprehod po središču Ljubljane. »Tukaj je težko delati na segmentu mladine, saj volonterstvo na mednarodni ravni ni dobro urejeno. Največji problem Indonezije so smeti. zato aktivno sodelujem na projektih čiščenja plaž, ekologije, ozaveščanja, grajenja eko šol.«

Aktivistka, ki gradi šolo

S turisti, ki jih pripelje v Indonezijo, Danica ima namreč svojo turistično agencijo Runaway 42, zbira oblačila za revne, veliko pomaga pri dobrodelnih prireditvah ali projektih ekološkega ozaveščanja na mednarodni šoli. Zadnje čase je močno vpletena v projekt gradnje tretje eko šole na jugu Lomboka. »S potresom, ki je prizadel predvsem sever, je vsa pomoč namenjena tja. Ampak Lombok ni bogat otok, tukaj ljudje živijo predvsem od kmetijstva ali turizma. Industrije ni in mnoge vasice so na visokem pragu revščine,« pove Danica, ki se je z lokalnim dekletom, Aisyah Odist, lotila prenove vrtca v mali vasici z 800 prebivalci. Lombok Eko international connection bo tako že tretja tovrstna šola na Lomboku s ciljem vzgojiti ekološko ozaveščene generacije, saj bo celoten program temeljil na ekologiji in recikliranju.

Potniki in stoodstotni servis

Sodobni popotnik danes stremi k spontanemu potovanju, kjer lahko vidi največ, kar mu kraj ponuja, hkrati pa hoče potovati varno in udobno. In Indonezija to še vedno dopušča. » Ker sem delala na področju organizacije dogodkov, mi je jasno, koliko ljudem pomeni, da imajo stoodstotni servis. Potovanja, ki jih ustvarjamo, so delana za osebo, ki povprašuje, tako da nikoli ni enakega programa ali vnaprej pripravljenih potovanj,« pojasnjuje Danica, ki doda: »Ljudje niso številke in ko se odločijo potovati, jim želimo uresničiti vse njihove sanje. Smo mali čarovniki, ki ponujamo servis 24 ur na dan, 7 dni na teden, kakovostne storitve in preverjene namestitve.«

Morda prav zato sodelujejo z butičnimi hoteli, ki niso del velikih hotelskih verig in so privatni družinski resorti. »Delamo s krajevnimi vozniki in malimi agencijami, ki se ukvarjajo s trekingi, snorkljanjem, potapljanjem in drugimi aktivnostmi. Naš cilj je povezati vse to v celoto in tako omogočiti posel ne samo nam, ampak tudi njim,« razloži Danica, ki ceni etičnost ponudbe, intimo in varnost za posameznika. Goste za zdaj vodijo po Lomboku, popeljejo tudi na Bali, Flores in del Jave. »Vendar Lombok je pravi dragulj: nekaj več kot 70 slapov, prazne turkizne plaže, dobro potapljanje, majhni otočki brez motornih vozil, 3000 m visok vulkan Rinjani, riževa polja, pletenje sarongov ali raziskovanje dragocenih nožev kris po tržnicah,« našteje sogovornica, ki turiste seznani tudi z religijo Lomboka, ki ima več kot 5000 mošej.

Prednost Indonezije, ki jo sogovornica izpostavi, so dobre namestitve po izjemnih cenah. »Prav zato si lahko ljudje potem privoščijo več doživetij, kot so skrite lokalne tržnice, tudi ribičija. Obvezni so pokušina lokalne hrane, druženje z domačini, obisk kakšne lokalne šole ali kmetov na riževih poljih, tudi kino je vrhunski ali pa samo vožnja s skuterjem po ulicah,« opisuje Danica, ki mimogrede pohvali svojo 69-letno mamo, ki je bila nad vožnjo z motorjem navdušena.

Vzgoja otroka v Indoneziji

Mlada družinica se vsaj za zdaj nima namena vrniti v Slovenijo. Tudi z vzgojo otroka v popolnoma drugačnem svetu, kot je sama odraščala, Danica nima težav. »Tukaj ima največjo svobodo, ki bi jo otroku lahko dala. Umazana je od peska, odrašča v trijezičnem okolju in tudi sama se uči tri jezike, spoznava različne religije in kulture, uči se odprtosti, spoštovanja in sprejemanja. Igra se z rakci, ribicami, ter nenehno spoznava ljudi z vsega sveta,« srčno pove in doda, da so otroci tam veliko bolj svobodni in nimajo natrpanega urnika s krožki, treningi in drugimi dejavnostmi. »Občasno me zaskrbita izobrazba in zdravstvo, ki sta drugačna kot pri nas. Na srečo je deklica zdrava in odporna, izobrazba pa je v današnjem digitalnem svetu dostopna in vprašanje, kaj bo, ko bo dovolj stara za v šolo,« pove in v smehu temo zaključi: »Pustimo počakati.«

Lažje s potresi kot z moževimi dirkami

Lombok je v času njenega bivanja tam že večkrat močno streslo. Vendar, kot pravi naša junakinja, se je na tresenje tal navadila tako, kot se je doma na zvonjenje vaške cerkve. »Prav tako je veliko lažje živeti s potresi kot z možem, ki dirka z motorjem. A ustavljati nekoga, ki čuti strast do dirkalnih športov, bi bilo nesmisel.« Huje od potresov je bilo za Danico gledati posledice in moč neustavljive sile narave: »Ob pogledu na porušena naselja, nemočne ljudi, ki že prej niso imeli veliko, me še zdaj stisne pri srcu in vsi na Lomboku se vsakodnevno trudimo še vedno pomagati prizadetim področjem. 400.000 ljudi je ostalo brez strehe nad glavo. Da ne govorim o upadu turizma. Naj bi trajalo dve leti, da se vse postavi nazaj.« Danica ob tem povabi: »Največja pomoč, ki jo lahko izkažete, je, da pridete sem na dopust.«

Namig naše sogovornice

Nujno doživeti:

Popotnikom priporoča plaže na jugu Lomboka, slapove ob vznožju Rinjanija in okoliške hribe pri Rinjaniju. Zaradi zahtevnosti treking na sam vulkan priporoča le strastnim ljubiteljem hoje.

Snorkljanje na južnih otokih (Gili Kadis, Suduk in Nangu) ter na enem od Gilijev.

Vredno izogniti:

Ne izgubljati preveč časa na Baliju in potovanje kombinirati z Lombokom in Giliji, ne prihajati, če nimate več kot 14 dni dopusta. Idealno je 21 dni.

Preklinjanju, domnevam, da te je nekdo naplahtal, dolgemu razpravljanju in namrgodenemu obrazu. Domačini so izjemno veseli, vse se da rešiti z nasmehom in preden se z nekom skregaš za 10.000 idr, pomisli, da je to manj kot 1 evro in da ta oseba dela mesečno za manj kot 100 evrov.