Golobinjek

V notranjosti Kočevskega Roga, visokega planotastega pogorja, ki se dviguje med Kočevskim poljem na zahodu, Suho krajino na severu, Črmošnjiško dolino na vzhodu, proti jugu pa prehaja v Poljansko goro, leži kraška kotanja Golobinjek. Slednja pripada t.i. belokranjskemu delu Roga (danes v občini Semič). Obdajajo jo trije kopasti vrhovi – Logpichl ali Logbüchel (1036 m), Kroglinšek ali Kroglišek (1052 m) in najvišja Kopa (1077 m). Približno 400 m dolga in 300 m široka kotanja se nahaja na nadmorski višini okoli 880 m. Površina dna obsega 0,15 km². Glede na njeno obliko je bila opredeljena za kraško uvalo. V kamninski zgradbi območja prevladujejo predvsem jurski apnenci in dolomiti. Čeprav gre za kotanjo s kraško zasnovo, pa je preoblikovana s fluvialnimi procesi (fluviokras). Na to kažejo posamezne reliefne oblike, mdr. erozijski jarek, vršaj in dolec. Od kraških oblik je nekaj manjših ponikev in sufozijskih vrtač, omeniti pa velja tudi Brezno ob poti v Golobinjek, z dolžino 30 m in globino 16 m.

Pod imenom Golobinjek ne poznamo samo zgoraj opisane kraške kotanje, ampak tudi nekdanjo kočevarsko vas, ki je stala na zahodnem obrobju uvale, na nadmorski višini 892 m. Danes na njo spominjajo zgolj ruševine prekrite z mahom. Prva omemba naselja sega v leto 1558, ko so se tukaj pod vodstvom grofa Franca Blagaja (iz plemiške rodbine Ursini-Blagay) naselili nemški priseljenci. Kočevarji so vasi nadeli ime Taubndaf oziroma Taubndoarf (nemško Taubenbrunn), o ledinskem imenu Golobinjek pa obstaja veliko legend, ena izmed njih je ta, da naj bi divji golobi gnezdili na pečinah nad vasjo in pili vodo iz dveh studencev. Za obdobje po prvi svetovni vojni je značilno množično izseljevanje nemško govorečih priseljencev iz manjših kočevskih vasi, na njihovo mesto pa so prišli Slovenci. Tako je v vaseh kmalu začel prevladovati večinski slovenski živelj, ki se je preživljal z gozdarstvom in suhorobarstvom, družabno življenje pa je predstavljajo obiskovanje kramarskih sejmov in versko udejstvovanje. Naselje Golobinjek je bilo leta 1942 požgano iz strani italijanske vojske, že nekaj let pred tem pa ni imelo več nemško govorečega prebivalstva.