Iz včerajšnje Mladine: Valerija Lekić Poljšak, direktorica DSO Črnomelj

»Si res želimo, da domovi postanejo hiralnice, kjer bodo starostnike le še umivali in hranili?«

V vseh razvitih državah delež starejših hitro narašča. Leta 2005 je v Sloveniji živelo 60.459 oseb, starih 80 let ali več, leta 2015 že 99.523. Do leta 2060 bo v Sloveniji sko- raj tretjina prebivalstva starejša od 65 let. Priča- kovana življenjska doba ob rojstvu se povečuje; v obdobju od 1995 do 2015 se je v Sloveniji dvi- gnila s 74,1 leta na 80,5 leta, do leta 2035 se bo po predvidevanjih podaljšala še za dodatnih 2,9 leta. Vedno več bo ljudi, ki bodo zaradi bolezni in onemoglosti potrebovali nenehno pomoč. Znašli smo se na razpotju, ko se moramo kot država odločiti, ali bomo šli v smeri severa Evrope, kjer so dosegli široko soglasje, da je treba poskrbeti za starejše in da mora država pri tem imeti pomembno vlogo, ali pa v smeri katoliške jugovzhodne Evrope, kjer so starejši prepuščeni sebi, svojcem in dobrodelnim orga- nizacijam. »Danes se po vsej Evropi, tudi pri nas, favorizirajo neformalne oblike dolgotrajne oskrbe, pa ne zato, ker bi bile za starejše res najboljše, ampak zato, ker so za državo cenejše,« opozarja Valerija Lekić Poljšak, direktorica Doma starejših občanov Črnomelj, ki že trideset let deluje na področju socialnega varstva starejših.

Vas je strah staranja?

Če bi rekla, da me ni nič strah, bi se zlagala. Ljudje se bojimo vsega negotovega. Gre za strah pred staranjem telesa in izgubljanjem spomina pa tudi za strah pred osamljenostjo in izoliranostjo. V naši družbi je starost še vedno tabu, dojemamo jo kot nekaj slabega, kot obdobje, ko kakovost življenja samo še upada. Starost enačimo z boleznijo, s fizično in psihološko odvisnostjo od drugih. Tako mračen pogled imamo zaradi predsodkov. Na starost bi morali gledati kot na samo eno od življenjskih obdobij. Pred kratkim sem se udeležila dnevov socialne zbornice, kjer je eden izmed gostujočih predavateljev namesto besede starost uporabljal besedo zrelost, kar se mi je zdelo izvrstno. Uporaba drugačnega poimenovanja je prvi korak k razbijanju predsodkov in odpravljanju stereotipov.

Danes so stari ljudje pogosto krivično predstavljeni kot glavni uporabniki zdravstvenih storitev, čeprav podatki tega ne potrjujejo.

Res je. Po podatkih OECD je med razvitimi državami le v Nemčiji več kot polovica onemoglih starejša od 65 let, drugod pa je več kot polovica ali skoraj tretjina mlajših. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je bilo v Sloveniji leta 2012 od vseh hospitaliziranih 20 odstotkov starejših od 75 let, to pomeni, da je bilo 80 odstotkov hospitaliziranih mlajših od 75 let, od tega je bilo 14 odstotkov mlajših od dvajset let. Je pa tudi res, da se zaradi podaljševanja pričakovane življenjske dobe to razmerje spreminja. Dlje ko živimo, bolj je naše telo krhko, obrabljeno, bolj pešajo naše telesne in kognitivne sposobnosti. Da ostarele doživljamo kot velik strošek za državo, se mi ne zdi nesprejemljivo. To so ljudje, ki so družbi dali svoja najboljša leta in so zaslužni, da smo, kjer smo. Zato smo zanje dolžni ustrezno poskrbeti.

Ashton Applewhite, avtorica knjige Lepota let – manifest proti starizmu, pravi, da so starejši ljudje precej manj depresivni kot mlajši, da občutijo manj družbene tesnobe in manj družbenih fobij. Ali to opažate tudi med starostniki v vašem domu?

Absolutno. Mlajši si pogosto jemljejo pravico odločati o tem, kaj bi bilo dobro za starejše, namesto da bi jih vprašali, česa si sami želijo. Že trideset let delujem na področju socialnega varstva starejših in vsa ta leta zagovarjam stališče, da se nobena odločitev ne sme sprejeti mimo uporabnikov. Pred leti je bilo zelo popularno govoriti o individualnem pristopu in zagotavljanju intimnosti stanovalcev v domovih. Dejansko pa je šlo za izolacijo pod krinko zagotavljanja intimnosti. Ko so me inšpektorji s področja socialnega varstva spraševali, kako stanovalcem doma zagotavljamo intimnost, na primer takrat, ko umirajo, sem jim rekla, da to počnemo na krajevno običajen način, to pomeni tako, kot si posameznik želi. Stanovalce v domu smo povprašali, ali si takrat, ko se njihov sosed v sobi poslavlja od življenja, želijo, da med postelje postavimo predelno steno ali pa da jih v zadnjih trenutkih življenja kam premestimo, in vsi so rekli, da to pa že ne, rojeva in umira se v isti hiši. Smrt dojemajo kot sestavni del življenja, ne pa kot nekaj, kar bi bilo treba skrivati. Je pa res, da večina stanovalcev v našem domu izhaja iz kmečkega okolja. Morda bi bil odgovor v urbanem okolju drugačen.

Applewhitova pravi, da s starostjo spolna dejavnost ne slabi, nasprotno, domovi za starejše naj bi bili legla strasti in zaljubljenosti. Lahko to potrdite?

Ne bi si upala reči, da so domovi za starejše legla strasti in zaljubljenosti, vsaj v Sloveniji ne. Je pa res, da je veliko zanimanja za moške. To je logično, saj je med uporabniki domov v Sloveniji dve tretjini žensk in le tretjina moških. Med ženskami zato poteka nenehen boj za naklonjenost moških. Na primer boj za to, da bi moški sedeli za njihovo mizo v jedilnici.

Je razlog za večji delež žensk v domovih ta, da povprečno živimo dlje od moških?

Glavni razlog je v tem, da ženske bolj prevzemajo skrb za družinske člane, tako za otroke kot za partnerje. Skrb za svojce dojemajo kot svoje poslanstvo. Ženska bo skrbela za svojega partnerja do konca, dokler ne bo sama povsem izčrpana. Veliko žensk odhod partnerja v dom doživlja kot svojo slabost, kot lasten poraz. Poenostavljeno rečeno: moški se starajo in umirajo doma, saj ženske zanje skrbijo do konca, obratnih primerov pa je manj.

Kako pogosto pa se zgodi, da gre par hkrati v dom?

Redko. V našem domu imamo trenu- tno samo en zakonski par. Možno pa, da je v večjih mestih tega več.

Ali Slovenci razmišljamo o staranju? Ali razmišljamo, da bomo mogoče prisiljeni prodati hišo zato, da si bomo lahko sami, brez pomoči svojcev, pokrili stroške bivanje v domu za starejše?

Dvomim, da ljudje veliko razmišljamo o tem. Preprosto mislimo, da bomo tudi v starosti čili in zdravi in da ne bomo odvisni od drugih. Društvo upokojencev je pred leti opravilo raziskavo, ki je pokazala, da imajo največji delež nepremičnin v lasti starejši, pri čemer te nepremičnine večinoma presegajo njihove potrebe. V velikih hišah živita po ena ali največ dve osebi, stroški pa so tako veliki, da jih sami ne zmoreta plačevati. Delež lastniških stanovanj je pri nas veliko višji kot v najrazvitejših evropskih državah. Ker smo svoje nepremičnine težko prigarali, jih nismo pripravljeni prodati in se preseliti v primernejše bivališče. Slovenci se neradi ločimo od doma in ga v mislih že prenašamo na potomce. V zahodnoevropskih državah je tega manj.

Kako dobro je danes poskrbljeno za starejše?

Zagotovo ni poskrbljeno tako dobro, kot bi si želeli. Največji napredek pri izvajanju storitev v domovih za starejše in dolgotrajne oskrbe je bil v Sloveniji dosežen v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. V zadnjem desetletju pa se samo še borimo za to, da obdržimo že doseženo raven. Struktura uporabnikov domov za starejše je iz leta v leto zahtevnejša. Pred sedmimi leti je pomoč pri vseh življenjskih opravilih potrebovalo 27 odstotkov stanovalcev domov, lani že 40 odstotkov. Pred petnajstimi leti smo na Primorsko ali na Brezje lahko peljali poln avtobus stanovalcev, danes jih je samo še za en kombi, pri nas pa še manj, saj je med stanovalci našega doma 88 odstotkov takšnih, ki potrebujejo najzahtevnejšo zdravstveno nego in oskrbo, se pravi, da so v celoti odvisni od pomoči strokovnega osebja. To je precej nad slovenskim povprečjem. A čeprav v domove prihajajo ljudje, katerih zdravstvena obravnava je čedalje zahtevnejša, kadrovski normativi na področju zdravstva in socialnega varstva že desetletja ostajajo enaki. Glede na število stano- valcev in njihove potrebe imamo v domovih premalo zaposlenih oziroma so ti preobremenjeni. Poleg tega imamo težave z odhodi podpornih delavcev, saj pericam, strežnicam, šiviljam, vzdrževalcem, telefonistom, receptorjem, natakarjem in nekaterim drugim poklicem, ki so po sedanjem sistemu uvrščeni nižje od šestnajstega plačnega razreda, ne pripada niti minimalna plača. V Sloveniji minimalna plača znaša 804,96 evra evrov, to je okoli 503 evre neto. In to plačo dosegajo šele poklici nad šestnajstim plačnim razredom. To pomeni praktično po končani poklicni šoli. V našem domu 18 zaposlenih ne dosega niti minimalne plače. Strežnica lahko dela vse dopoldneve, vse popoldneve in vse vikende, pa bo z dodatki komaj dosegla minimalno plačo. Prvič po tridesetih letih se nam je začelo tudi dogajati, da za kuharje ne dobimo prijav. Pa tudi medicinske sestre se v zadnjem času raje odločajo za delo v industriji, saj tam dobijo višjo plačo za manj stresno delo.

Je v najrazvitejših evropskih državah več zavesti o staranju in imajo zato tudi bolj domi-šljeno politiko oskrbe starejših?

Najrazvitejše evropske države so se problemov, povezanih s staranjem, začele zavedati že v začetku osemdesetih let, najpozneje pa v začetku devetdesetih let, v Sloveniji pa smo o tem začeli razmišljati šele zdaj. Delež starejše generacije nam hitro narašča, pri čemer se moramo zavedati, da najhujši izziv šele prihaja, tu mislim na čas, ko bo storitve potrebovala zelo številna baby-boom generacija, gre za rojene v obdobju visoke rodnosti v desetletjih po drugi svetovni vojni. Kakšen odnos ima država do starih in onemoglih, se vidi tudi po tem, kolikšen delež javnih sredstev namenja dolgotrajni oskrbi. Slovenija za dolgotrajno oskrbo iz javnih virov daje pičlega 0,9 odstotka bruto domačega proizvoda, povprečje v EU pa je 1,6 odstotka. Manj od nas dolgotrajni oskrbi namenjajo le vzhodnoevropske države. Sistemi dolgotrajne oskrbe so v najrazvitejših državah zastavljeni tako, da se z javnim denarjem pokrije od 80 do 85 odstotkov stroškov, razliko pa plača uporabnik. Pri nas pa je prav nasprotno, večino storitev plačajo uporabniki in njihovi svojci, samo majhen delež gre iz javnih sredstev. Pri tem je treba vedeti, da so ti uporabniki vso svojo aktivo dobo državi plačevali socialne prispevke in davke, zdaj pa ta zanje ni sposobna poskrbeti. Na dnevnih socialne zbornice sem javno zastavila vprašanje, koliko več denarja namerava država nameniti dolgotrajni oskrbi, vendar nisem dobila odgovora. Finančni del zakona o dolgotrajni oskrbi je zelo skopo obrazložen, in kolikor vem, tudi še ni usklajen z ministrstvom za finance. Za zdaj pa se zdi, kot da se hoče z istim obsegom denarja pomagati mnogo več ljudem. In zato bo precej ljudi na slabšem. Namesto da bi pripravili zakon, ki bi pokril večino vseh storitev, razliko pa bi doplačevali uporabniki, se bodo uporabniki še dodatno obremenili.

Po deležu sredstev, ki jih država dolgotrajni oskrbi namenja iz celotnih izdatkov za zdravstvo, med evropskimi državami najbolj izstopajo Norveška, Nizozemska, Danska in Švedska. Norveška je glede tega nesporna rekorderka, saj dolgotrajni oskrbi namenja skoraj tretjino celotnih izdatkov za zdravstvo.

Danska, ki je prva vpeljala sistem dolgotrajne oskrbe, velik poudarek namenja samoodločanju. Imajo najnaprednejše programe za starejše. Zdravstvena oskrba je na Danskem javna dejavnost in 85 odstotkov storitev je plačanih z javnimi sredstvi. Dostopnost do storitev je v vseh 16 provincah brezplačna. To pomeni, da jim dolgotrajne oskrbe ali zdravstvenih storitev ni treba plačevati iz lastnega žepa. V Avstriji, kjer imajo dolgotrajno oskrbo urejeno že leta, so uporabniki razvrščeni v sedem kategorij. Najvišji znesek, do katerega je upravičen uporabnik dolgotrajne oskrbe, je 1688 evrov. Pri nas je v predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi predvidenih pet kategorij, najvišji znesek, do katerega bi bil upravičen uporabnik, pa naj bi za formalno obliko dolgotrajne oskrbe znašal 639 evrov iz javnih sredstev in 270 evrov iz zasebnih sredstev – skupaj je to skoraj pol manj, kot znaša najvišji znesek v Avstriji! V predlogu zakona je predvidena fiksna cena za posamezno kategorijo uporabnikov, ni pa predviden nabor storitev, ki naj bi jih za to ceno dobili. Poleg tega naj bi uvedli novo, obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, obenem pa ni jasno, katere pravice bomo iz tega zavarovanja dobili. Pripravljalci zakona so povzeli nemški model, pa še to površno, ne upoštevajoč, da so razmere v Nemčiji drugačne kot pri nas.

Eden glavnih očitkov predlogu zakona je, da favorizira neformalne oblike dolgotrajne oskrbe. Zakaj se ni pametno zanašati na to, da bi breme dolgotrajne oskrbe onemoglih in bolnih starejših prevzeli njihovi družinski člani, običajno so to ženske?

Naj pojasnim, da obstajajo formalne in neformalne oblike dolgotrajne oskrbe. Formalna oskrba se lahko izvaja v okviru institu- cij ali pa doma. O neformalni oskrbi pa govorimo, ko star ali onemogel človek ostane doma in zanj skrbijo svojci ali pa prostovoljci. Eden od pomembnih dejavnikov, ki bi ga morali upoštevati pri vzpostavitvi sistema dolgotrajne oskrbe, je zaposlenost žensk. V državah, kjer je normalno, da ženske ostajajo doma, dokler otroci ne gredo v šolo, te nase lažje prevzemajo breme skrbi za starejše. Pri nas pa so ženske praviloma zaposlene in ne predstavljam si, da bi pustile službo zato, da bi skrbele za onemogle in bolne starše, saj tudi preživeti ne bi mogle. V zakonu je predviden institut družinskega pomočnika, kar pomeni, da bo upravičenec dobil denar, sorodnik pa bo imel možnost negovati to osebo. Toda predstavljajte si, da skrbite za svojca, ki je dementen. Takšnega bolnika ne morete niti za hip pustiti samega, zanj morate skrbeti vse dni v letu, 24 ur na dan, država pa naj bi vam po sedanjem predlogu priznala le 14 dni letnega dopusta. Kot država imamo na voljo dve poti: lahko sledimo severu Evrope, kjer so dosegli široko soglasje, da je treba poskrbeti za starejše in da mora imeti država pri tem pomembno vlogo, lahko pa sledimo praksi katoliške jugovzhodne Evrope, kjer so starejši prepuščeni sebi, svojcem in dobrodelnim organizacijam. Žal kaže, da bomo šli v to drugo smer.

Zakaj politika, ne samo slovenska, ampak evropska, tako popularizira deinstitucionalizacijo dolgotrajne oskrbe?

Zato ker je za državo cenejše, če starejši ostajajo doma in so tam deležni oskrbe svojcev. Seveda ni nič narobe, če to možnost razvijamo. Je pa treba izhajati iz zmožnosti. Poleg velike zaposlenosti žensk tudi iz dejstva, da starejši živijo v neprimernih bivališčih, kjer je predvsem veliko preveč stopnic, še posebej v mestnih okoljih. Če ne bo nadzora, če standardi oskrbe ne bodo jasno določeni, če osebje ne bo ustrezno izobraženo in če ne bo socialnih vsebin, se bo kakovost življenja oskrbovancev znižala. Zato je treba v zakonu jasno določiti, kaj neformalna oskrba zajema, kdo jo lahko izvaja in do kod je še sprejemljiva oziroma kdaj nastopi trenutek, ko uporabnik ne more več ostati doma, ampak mora zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja v dom. Izkušnje iz tujine kažejo, da ima lahko prenašanje bremen na neformalne oskrbovalce ali na prostovoljce zelo negativne posledice, prihaja lahko do finančnih zlorab, znižanja kakovosti storitev in tudi do nasilja nad starejšimi. Prostovoljstvo je lahko vzporedna vsebina in kot taka se razvija že zdaj, ne more pa biti bistvo sistema dolgotrajne oskrbe. Seveda je treba prostovoljstvo spodbujati, saj lahko odloži potrebo po intenzivnejši pomoči, se pa moramo zavedati, da prostovoljstvo težko zadosti vsem potrebam najbolj odvisnih od pomoči drugih. Zdaj v predlogu zakona piše, da bi se nadzor nad neformalnimi izvajalci izvajal v primeru spremembe zdravstvenega stanja ali v primeru prijave. Po mojem je to premalo. Obstajati mora stalen, strokoven nadzor vseh oblik dolgotrajne oskrbe, tako formalnih kot tudi neformalnih. In še nekaj: predlog zakona pravi, da se bodo neformalni oskrbovalci lahko izobraževali za določene vsebine dolgotrajne oskrbe. Kadar v zakonu piše »lahko«, to pomeni, da ni obvezno. In vemo, kaj pomeni, če nekaj ni obvezno. Bojim se, da bomo nekoč ugotavljali, kako smo ga polomili, ker smo razsuli vse tisto, kar je bilo v naši dolgotrajni oskrbi dobrega.

Pri starejših, ki raje ostanejo doma, kot pa da bi šli v dom, posebno težavo pomenita osamljenost in izoliranost, ki se lahko stopnjujeta v depresijo in samomor.

Osamljenost in izoliranost sta poleg zdravstvenih težav najpogostejša vzroka starejših za selitev v dom. Že vso kariero sem zagovornica celostne obravnave uporabni- kov socialnovarstvenih storitev. To pomeni, da oseb ne obravnavamo zgolj z zdravstvenega vidika, da jih ne zreduciramo samo na telo in poskrbimo za njihove fiziološke potrebe, ampak da upoštevamo tudi psihosocialni vidik. V predlogu zakona je sistem dolgotrajne oskrbe naravnan izrazito zdravstveno, prag za vstop v storitve v institucijah pa je postavljen tako visoko, da bomo v domovih lahko sprejemali le še najtežje primere, to je tiste, ki bodo potrebovali zelo zahtevno nego. Ali si res želimo, da domovi postanejo hiralnice, kjer bodo invalidne in bolne starostnike med čakanjem na smrt le še umivali in hranili? To bi bil velik korak nazaj. Glede na to, da ima stroka ogromno pomislekov in pripomb, bi bilo boljše, če bi s sprejetjem zakona počakali še kakšno leto, ne pa da politika na vrat na nos hiti samo zato, da bi to področje 'odkljukala'.

Na prostor v domovih starejših v Sloveniji naj bi čakalo več kot 6000 ljudi. Je čakalna doba tudi za sprejem v vaš dom?

Podatek o 6000 čakajočih je zavajajoč. Res je evidentiranih toliko vlog, toda to ne pomeni, da ta trenutek vseh teh 6000 ljudi potrebuje dom. Nekateri se namreč v čakalno vrsto postavijo že leta prej, preden dejansko potrebujejo domsko oskrbo. Naš dom lahko sprejme 195 ljudi. Trenutno je na čakalni listi 120 oseb, vendar med njimi ni niti 30 takšnih, ki bi šli v dom že danes, če bi imeli prosto mesto. Je pa pri nas nekoliko posebna situacija in večja fluktuacija kot v urbanih okoljih. V glavnem imamo kmečko strukturo prebivalstva, ki je socialno šibka, za odhod v dom se odločajo šele, ko so druge možnosti že izčrpane, velikokrat pa je to odvisno tudi od finančnega stanja. Ministrstvo za delo je letos junija, po devetih letih čakanja, vendarle objavilo razpis za koncesije za 900 novih mest v domovih, pri čemer naj bi se v letu 2018 zagotovilo samo 150 mest v Ljubljani in 60 v Murski Soboti, ostalih 690 mest pa naj bi se zagotovilo šele do leta 2020.

Koliko v vašem domu znaša najnižja oskrbnina za nekoga, ki je samostojen oziroma ne potrebuje pomoči, in koliko znaša za tistega, ki potrebuje najzahtevnejšo nego?

Najnižja oskrbnina v dvoposteljni sobi s souporabo sanitarij pri nas znaša 566,40 evra na mesec, najvišja pa 979,50 evra na mesec. Oskrbnina v enoposteljni soba z lastnimi sanitarijami je dražja, za tiste, ki so samostojni, znaša 651 evrov na mesec, za tiste, ki potrebujejo zelo zahtevno nego, pa 1064 evrov. Po predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi naj bi strošek nastanitve v domu okvirno znašal 450 evrov na mesec oziroma 90 odstotkov minimalne pokojnine za polno dobo, kar je precej nerealno, saj strošek nastanitve v dvoposteljni sobi že danes znaša 566 evrov. 450 evrov zadošča kvečemu za nastanitev v šestposteljni sobi s skupnimi sanitarijami. Si res želimo tak standard? Si predstavljate, da bi morali sobo delili s petimi ljudmi in da ne bi imeli svoje kopalnice? Naj omenim še en absurd. Država je predpisala minimalne tehnične standarde, po katerih morajo vsi domovi za starejše do leta 2021 imeti eno- in dvoposteljne sobe z lastnimi sanitarijami. S tem ni nič narobe, prav je, da se standard zviša. A kaj, ko v ta namen ne dobimo denarja.

Je plačilo doma za uporabnike velik problem?

Kdor ima polno pokojnino in zaradi nepokretnosti prejema srednji znesek dodatka za pomoč in postrežbo, ta znaša 290 evrov, si skoraj pokrije stroške domskega varstva. Vendar imamo pri nas največji del upokojencev, katerih pokojnine so nižje, na primer zato, ker so se predčasno invalidsko upokojili. Tem stroške domske oskrbe doplačujejo svojci ali občine. V našem domu občina v celoti krije stroške enemu stanovalcu, osmim stanovalcem pa jih doplačuje.

Se bo z zakonom o dolgotrajni oskrbi prispevek iz žepa bistveno povečal?

Po izračunih skupnosti socialnih zavodov bi se prispevek iz žepa povečal tako tistim, ki bivajo v domovih, kot tudi tistim, ki uporabljajo storitve pomoči na domu. Stroški dolgotrajne oskrbe bi se povečali za več kot 100 evrov do več kot 800 evrov na mesec. To je ogromno, sploh če upoštevate, da po deležu sredstev, ki jih za dolgotrajno oskrbo namenjamo iz lastnega žepa, že zdaj znatno presegamo primerljive evropske države. Delež plačil iz lastnega žepa v Sloveniji narašča veliko hitreje kot pa javni izdatki, zakon o dolgotrajni oskrbi pa bi ta trend še dodatno zaostril.

Povejte kak konkreten primer.

Vzemiva za primer uporabnika, ki v dom pride zaradi zloma kolka in osamljenosti. Po uspešni rehabilitaciji kolka ostane v domu in je uvrščen v osnovno oskrbo, ne prejema pa dodatka za pomoč in postrežbo. Zanj je trenutni strošek 1164,60 evra, kar pomeni, da v sedanjem sistemu uporabnik plača 699,30 evra, ZZZS pa 465,30 evra. Po novem ta uporabnik ne bo upravičen do dolgotrajne oskrbe, zato bo moral sam plačati celoten znesek, se pravi 1164,60 evra, kar je 465,30 evrov več, kot plača sedaj. Poglejva še primer nekoga, ki živi doma in je zaradi napredujoče Parkinsonove bolezni popolnoma odvisen od pomoči pri dnevnih opravilih, zaradi česar je upravičen do pomoči na domu, v obsegu 78 ur na mesec, in do dodatka za pomoč in postrežbo v višini 146,06 evra na mesec. Njegov strošek trenutno znaša 1476,54 evra. V sedanjem sistemu ta uporabnik plača 220,54 evra, občina pristavi 1109,94 evra, dobi pa še dodatek v višini 146,06 evra. Po novem bo ta uporabnik prejel 420 evrov, sam pa bo moral plačati 1056,54 evra oz. neverjetnih 836 evrov več kot zdaj. Pripravljalci zakona nam očitajo, da ne znamo računati in da zavajamo javnost, a svojih izračunov kljub pozivom niso pripravili. Se vam zdi logično, da se vsi strokovnjaki, ki delujemo v okviru socialnih zavodov, motimo, le pisci zakona imajo prav? Predlaganemu zakonu nasprotujejo vsa stroka, pa tudi uporabniki, Zavod za zdravstveno zava- rovanje Slovenije in Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tako pomembne zakone je treba sprejemati s širokim soglasjem vseh, še zlasti pa potencialnih uporabnikov. Za njih namreč to delamo. Vlada pa se bo morala odločiti, ali je dobro delujoč sistem skrbi za starejše prioriteta ali ne. In seveda, nase bo morala prevzeti tudi odgovornost.