Janko Lavrin

Prepotoval je kontinent, poznal je Majakovskega, naredil je intervju s človekom, ki je naučil streljati Gavrila Principa in poskrbel, da lahko Angleži berejo Prešernove poezije. Janko Lavrin je bil človek dvajsetega stoletja in preživel je skoraj vsega.

Na idilični univerzi v Nottinghamu lahko srečate lepe in zanimive angleške študentke, ki tekoče govorijo slovensko in dobro poznajo Ljubljano. Zveni dokaj eksotično. In entuziastično. Zato se domoljubna čustva v človeku prijetno naježijo. V Nottinghamu so že leta 1974 odprli lektorat slovenskega jezika in je še vedno edini na Otoku. Zasnoval ga je največji britanski Slovenec Janko Lavrin, ki je bil na tej univerzi glavni profesor za slovanske jezike že od leta 1917. Na nottinghamski univerzi vsi, ki imajo kakršne koli stike s slovanskimi jeziki, njegovo ime izgovarjajo z globoko spoštljivostjo, v domovini pa je dokaj neznan. Včasih se mi zdi, da so v Sloveniji zanimive biografije nekaj, kar zelo radi spregledamo. Še posebej če gre za kozmopolite. Če bi bil Anglež, bi bila v vsaki dobro založeni londonski knjigarni za Lavrinova dela in biografije o njegovem življenju rezervirana dolga polica.

Ta mož je dočakal skoraj sto let (1887–1986) in je v svojem življenju, kot bi dejal Brecht, dežele menjaval pogosteje kot čevlje, poznal je najbolj talentirane in zanimive ljudi svojega časa in obseden je bil s slovansko literaturo. Živel je v Sankt Peterburgu in prijateljeval z ruskimi avantgardisti (leta 2011 je v ruščini o njem izšla obsežna knjiga esejev Janko Lavrin in Rusija), v času prve svetovne vojne je bil vojni dopisnik z Balkana, med drugo svetovno vojno sodelavec BBC. Napisal je prvo biografije o Gogolju in literarno študijo o Gončarovu v angleškem jeziku, psihokritične študije o Tolstoju, Dostojevskem in Nietzscheju, ki so doživele velik uspeh tudi v ZDA in so bile prevedene v več kot trinajst jezikov. Kot mi je pripovedoval urednik Beletrine Mitja Čander, je bilo Lavrinovo psihokritično delo o Tolstoju, ki ga je kot dijak prebral takoj po tem, ko je končal Ano Karenino, tista knjiga, ki je v njem zbudila zanimanje za primerjalno književnost, čeprav so kasneje, ko je bil že na filozofski fakulteti, nekateri profesorji Lavrinove teoretične knjige razglašali za nestrokovne in premalo akademske.

Slovenijo je Lavrin zapustil, ko je bil še zelo mlad, a se je vse življenje za kakšen mesec na leto, skupaj s ženo Noro, vrnil v domovino, na počitnice v Piran, kjer je imel majhno hišo, v Krupo v Beli krajini, od koder je bil doma, ali v Ljubljano, kjer je sodeloval z uredniki in pisatelji. Dušan Moravec je leta 2004 (izdala SAZU) uredil Lavrinova pisma, ki jih je pisal slovenskim prijateljem in sodelavcem; iz te korespondence recimo izvemo, da je bil dober prijatelj Ivana in Izidorja Cankarja, da je bil zelo zadovoljen s prevajalko Rapo Šuklje, ki je prevajala njegova dela (menda ji je vsak drugi dan pošiljal dolge nove popravke, ki jih je lepil v svoje knjige), pa tudi to, da je imel s sonarodnjaki ves čas težave, saj se je trudil njihova dela izdati v Veliki Britaniji, oni pa se mnogokrat sploh niso javljali na prijazna pisma angleških urednikov in organizatorjev dogodkov. Bil je ves penast.

»Dalo bi se marsikaj napraviti za Slovence, ali jaz sem že mahnil z roko: pomagam samo tam, ker me slučaj nanese, drugače pa sem sklenil, da se več ne bom z njimi pečal. Tako čudnih in hudičevih ljudi, kakor so naši Slovenci, sploh ni na svetu. V Slovenijo bom prihajal, ali Bog obvari, da imam kake posle s Slovenci.« Ali pa: »... je težko naslanjati se na metode naših ljudi. Večkrat se spominjam svarila Ivana Prijatelja en par mesecev pred njegovo smrtjo: Lavrin, hočete kaj resnega napraviti v življenju, ogibajte se Slovencev.« A vendar je kljub vsemu organiziral številne predstavitve slovenskih pisateljev v Londonu. Oton Župančič je recimo o Shakespearu v Sloveniji predaval v nabito polni dvorani na londonski univerzi.

Lavrin je bil eden od prvih članov mednarodnega Pen-kluba. Tam je spoznal številne pisatelje, od Pirandella do Thomasa Manna (zdel se mu je resen mož s prusko vojaško držo), in bil je eden od soorganizatorjev znamenitega srečanja Pen na Bledu leta 1965, ki se ga je udeležil tudi Arthur Miller.

Ruski duh

Lavrinova življenjska zgodba je skoraj filmska. Rodil se je 10. februarja 1887 v vasici Krupa v Beli krajini. Še preden je dopolnil pet let, je ostal sirota, saj sta mu zaradi jetike umrla starša. Živel je pri sorodnikih in bil je izjemno pameten. Kot v dokumentarnem filmu režiserke in scenaristke Ane Nuše Dragan z naslovom Janko Lavrin: Ves slovenski, ves ruski, ves angleški, ves svetovljanski, ki je leta 2006 nastal v produkciji RTV Slovenija, pripovedujejo njegove nečakinje, so v vasi vedno govorili, da je, ko je bil še deček, kadar se je vrnil od maše, znal ponoviti celo duhovnikovo pridigo. Besedo za besedo.

Šole ni preveč maral. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu. Takoj po maturi sta se s sestro zmenila, da bo ona obdržala kmetijo, njega pa izplačala. Še isti dan, ko sta na sodišču uredila formalnosti, je Lavrin za vedno odpotoval. Kam, ni povedal. Ker je imel rad Ibsna, je najprej odšel na Norveško, potem za nekaj časa v Pariz in kasneje v Prago. Izjemno hitro se je učil tujih jezikov. Leta 1908 je prišel v Sankt Peterburg, se vpisal na arheologijo in se vrgel v sam epicenter ruske umetniške avantgarde, znotraj katere so se takrat začela razvijati nenavadno pogumna gibanja, kot sta futurizem in konstruktivizem.

»Majakovski mu ni bil všeč, zdel se mu je nadut,« mi je na čaju v Nottinghamu razlagal prijazni profesor Malcolm Jones, eden največjih strokovnjakov za Dostojevskega in avtor številnih člankov o Lavrinu (objavljeni so bili v Veliki Britaniji, Franciji in Rusiji), ki ga je tudi osebno poznal. »Ko sva se srečala v njegovem stanovanju na Lower Addison Gardens 28 v Londonu, je bil že zelo star. Pripovedoval mi je številne zanimive zgodbe, a jih ni znal ravno časovno umestiti. Lavrin je bil intelektualen in kreativni mislec, ni bil akademik v tradicionalnem smislu. Zanj je bil najpomembnejši svoboden duh, svoboda inteligence.«

Bil je karizmatičen, zanimiv in radoveden. Kmalu po prihodu v Sankt Peterburg je postal urednik novega časopisa Slovanski svet, ki je združeval levičarske ideje slovanskih pisateljev in intelektualcev. Za časopis je prevajal dela Cankarja, Prešerna in dela hrvaških ter srbskih avtorjev. Da je bil pomembna intelektualna figura, priča tudi to, da je leta 1909 ruski slikar Boris Kustodijev naslikal njegov portret, na katerem je videti kot markantni brkati ruski kraljevič. Slika danes visi v muzeju v Sankt Peterburgu.

Prijateljeval je s fatalno pesnico Ano Ahmatovo in njenim prvim možem, pesnikom Nikolajem Gumiljovom, Sergejem Jeseninom, Osipom Mandelštamom. Največ se je družil z Velimirjem Hlebnikovom, s katerim sta nekaj časa skupaj stanovala in rada na glas prebirala pesmi Vuka Karadžića. Izjemen pesnik, ki je eksperimentiral z jezikom, se je v nasprotju s futuristi prišteval k bodočnikom. Verjel je na primer, da zgodovina poteka po natančno določenih zakonih in da zato lahko zgodovinske dogodke matematično izračunamo oziroma napovemo.

Lavrina avantgardna umetnost ni preveč vznemirjala. Pisal je izjemno klasične kratke zgodbe, všeč mu je bilo vse tisto, kar so futuristi označevali za sranje. Vedno je bil urejen, malce starokopiten in natančen urednik, zato so se avantgardisti iz njega radi norčevali, še posebej v reviji Umor brez krvi, dramatiki pa so mu posvečali satirične enodejanke. V eni od njih tako recimo nastopa albanski kralj z imenom Janko Lavrin, ki želi »lavrinizirati« vse prebivalstvo, zato ga vržejo s prestola.

Lavrin je bil prijatelj z Vasilijem Rozanovom, avtorjem knjige Legenda o velikem inkvizitorju F. M. Dostojevskega, kontroverznega pisatelja, ki je bil zaradi ekstremnih političnih in erotičnih knjig kasneje v Sovjetski zvezi prepovedan. Rozanov je bil obseden z Dostojevskim in je bil na neki način odgovoren za nastajanje magičnega kulta o delu in življenju velikega ruskega pisatelja. Rozanov je s svojim oboževanjem šel celo tako daleč, da se je poročil s histerično ljubico Dostojevskega Apolinarijo Suslovno, ki je bila inspiracija za lik Poline v romanu Srečelovec.

Kot je pravil Lavrin: »Ker je Dostojevski v igralnicah vedno vse zaigral, jima v hotelu niso dajali drugega kot čaj. Nekoč pa se mu je Apolinarija maščevala. Ko je Dostojevski priigral precejšno vsoto, mu je pobrala ves denar in ušla v Pariz, kjer jo je vzel moj prijatelj Vasilij Rozanov.« Le dva meseca po njuni poroki je Dostojevski umrl.

Rozanov je bil star štiriindvajset, njej je bilo štirideset. Suslovna je možu v javnosti ves čas uprizarjala scene, mu očitala, da ima ljubice, flirtala z njegovimi prijatelji in govorila, da je njegovo pisanje neumno in ničvredno. Dvakrat jo je zapustil in vedno jo je vzel nazaj. Kasneje je Rozanov zapisal: »Nekaj je bilo v tej njeni briljanci in temperamentu, da sem jo, kljub trpljenju, slepo in plaho ljubil.«

Lavrin je imel skoraj osebni stik tudi s Tolstojem. V članku za Delo je leta 1984 novinar in urednik Mitja Meršol, ki je Lavrina in njegovo ženo Noro dobro poznal, saj ju je večkrat obiskal v Londonu, pisal o tem, da se je za revijo Slovanski svet začel zanimati Tomaš Masaryk, ki je kasneje postal češkoslovaški predsednik. Zakonca Lavrin sta bila večkrat gosta na Hradčanih. Masaryk je vsako leto hodil v Jasno Poljano k Tolstoju, in kot je Meršolu pripovedoval Lavrin, se je Tolstoj malo pred tem, preden je pobegnil od svoje žene in umrl na železniški postaji Astapovo, začel strastno zanimati za slovansko vprašanje. Razmišljal je celo, da bi se preselil v Bolgarijo. A vendar srečanja med urednikom revije, ki jo je Tolstoj tako rad bral, vendarle ni bilo, je pa nekaj mesecev pred smrtjo po Masaryku Lavrinu poslal iskrene pozdrave.

Najbolj neverjetno pa je, da ko je leta 1911 Slovanski svet prenehal izhajati, je bilo Janku Lavrinu komaj štiriindvajset let.

Čas Balkana

Lavrin v enem od svojih pisem, ki jih je uredil Dušan Moravec, piše o tem, da se je leta 1913 vtihotapil v Avstrijo, da se je osebno seznanil s preporodovci, s katerimi je, kot njihov predstavnik, sodeloval v Sankt Peterburgu. »Ne glede na vse nevarnosti sem se vendarle izmuznil iz Avstrije, toda dva dni pred tem sem bil pri Cankarju na Rožniku ves popoldan in večer. Bilo je izredno zanimivo. Cankarja je posebno veselilo, da sem prevedel celo vrsto njegovih stvari, ki so izšle v ruščini. (Med njimi je bila tudi Hiša Marije Pomočnice.)«

Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, je postal vojni dopisnik z Balkana za časopis Novi časi, ki je izhajal v Sankt Peterburgu. Kot je povedal v nekem intervjuju, je želel od blizu videti, kako se poraja zgodovina. Avstrijci so ga takoj razglasili za dezerterja in na njegovo glavo razpisali nagrado. V Nišu je naredil intervju s predsednikom srbske vlade Nikolo Pašićem; ta ga je spraševal, kdaj bo v Rusiji izbruhnila revolucija. Pogovarjal se je tudi z Milanom Ciganovićem, junakom balkanskih vojn, ki je na Avali nekaj let pred tem učil streljati Gavrila Principa. Z begunci in srbsko vojsko se je umikal prek Kosova vse do Albanije, najprej v Solun in kasneje na Krf. Bil je zelo bolan in večkrat je ušel smrti. Nekoč ga je med spanjem brez pravega vzroka skušal zadaviti neki Albanec, s katerim je skupaj potoval. Kot v enem od člankov piše Mitja Meršol, mu je nekoč Jurij Gustinčič povedal, da se je Lavrin med umikom srbske vojske na Krfu družil z njegovim očetom Dragotinom Gustinčičem.

Z Malcolmom Jonesom sva si v arhivu nottingamske univerze, kjer hranijo velik del Lavrinove zapuščine, ogledala njegove zapiske iz tistih časov. Skromen zvezek, poln zgodovine.

Leta 1917 se je znašel v Londonu. Bil je bolan in brez denarja. V Rusiji se je zgodila revolucija in nazaj ni več mogel. Glavno mesto Anglije je bilo v tistem času izjemno zanimiv center beguncev, sem so se zatekli Rusi, Judje, Avstrijci, Nemci, Čehi ... Le v šestih mesecih se je naučil angleščine in takoj spet vzpostavil stike z najpomembnejšimi intelektualci v Londonu. Pridružil se je literarni reviji The New Age, ki ji je finančno pomagal George Bernard Shaw. Ko je univerza v Nottinghamu objavila razpis, da išče predavatelja za ruščino, se je, čeprav ni imel formalne akademske izobrazbe, pogumno javil – Jones hrani kopijo te samozavestne prijave – in tako je leta 1918 tam postal profesor. Jones v eseju o Lavrinu piše, da v tistih časih ni bilo veliko pogumnih študentov, ki bi si upali vpisati ruščino, tudi ruskih knjig v Angliji ni bilo prav veliko. A Lavrin je počasi začel oblikovati katedro za slovanske jezike. Veliko vojakov, ki so se vračali iz prve svetovne vojne, se je začelo učiti ruščine. Lavrin je počasi začel sestavljati bogato knjižnico z mnogimi redkimi in dragocenimi knjigami.

Leta 1921 je bil star štiriintrideset let.

Ljubezen in potovanje

In potem je srečal Noro. Spoznala sta se na neki zabavi v Londonu, na kateri se je mlada družba angleških umetnikov in intelektualcev pogovarjala o tem, da bi se skupaj odpravili v slovenske Julijske Alpe. Nora sploh ni vedela, kje je Slovenija, in čeprav je izhajala iz dokaj bogate kvekerske družine, ki je imela v lasti tovarno čokolade, je bila kot študentka likovne umetnosti v Londonu »brez počenega groša«. Vsi na zabavi so sedeli okoli privlačnega ruskega profesorja Lavrina, ki naj bi jih vodil po Sloveniji. »Ko je Nora odhajala z zabave,« mi pripoveduje Malcolm Jones, »ji je Lavrin sledil. Rekel ji je, da ne bo pustil, da bi odšla iz njegovega življenja.« Kmalu zatem sta se poročila in na poročno potovanje leta 1928 sta odšla v Slovenijo.

Nora je njune dogodivščine ves čas risala v dnevnik, ki so ga leta 2004 pri založbi Vale Novak izdali v dvojezični knjižni izdaji. Norine ilustracije so učinkovito zdravilo proti žalosti, ravno pravšnje za listanje ob mračnih deževnih dnevih, saj so realistične, duhovite in čisto zaljubljene. Prikazujejo romantične, še neokrnjene in nedolžne čase. So izjemen dokument o tem, kakšna je nekoč bila Slovenija. Natančno in stripovsko dinamično je znala Nora naslikati značaje ljudi, ki sta jih srečevala, planince, nore na gore, prijazne kmete in čudne domačine, ki so bili mlademu paru vedno pripravljeni pomagati.

V Ljubljani je recimo opazila, da so povsod čudovite vrtne restavracije. Na tržnici je odkrila vaškega izdelovalca konjičkov, »ki v riti piskajo«. Očitno zaljubljeni par je pred nevihtami dolgo vedril pod drevesi. V knjigi je veliko idiličnih slik, na katerih Jan, kot ga je klicala, bere, Nora pa slika. Na poti na Triglav Nora ni smela nositi nahrbtnika, »saj mi je začela teči kri iz nosa, vsakič, ko sem so ga oprtala – kakšna sreča!« V gorski koči na vrhu Grintovca, kamor si lahko prišel brez rezervacije, je Nora odkrila, da je nekdo nad eno od postelj v sobi s skupnimi ležišči napisal: 'Tukaj so spali tisti, ki niso mogli spati.' Nora je trepetala pred medvedi, strupenimi kačami, se utapljala v Blejskem jezeru, Jan jo je rešil in ji pokvaril le frizuro. Nekoč se je napila belokranjskega vina, zato je Jan ni pustil k slapu ...

Ko sta se zakonca Lavrin vrnila v Anglijo, je Jan v Kentu kupil hišico in jo poimenoval Vila Sava. Noro je bilo strah, kakšna žena bo, saj ni znala kuhati, a se je takoj potolažila, ko je videla, da je Jan v kuhinjo zložil velike kupe neprecenljive lastnine – knjige, tudi na štedilnik in v pomivalno korito, in najel sosedo, da jima je skozi luknjo v živi meji vsak dan prinašala kosilo. Posebna soba v hiši je bila namenjena Norinemu ateljeju.

A vendar ni bilo vse tako idilično. Kot v dokumentarnem filmu Ane Nuše Dragan pripoveduje starejši Lavrinov sin John, slikar, ki je danes star nekaj čez 90 let in živi v Walesu, je njegov oče imel odličen talent, da je za družino vedno kupoval hiše, ki so bile čim dlje od njegove službe. Zato je morala Nora sama vzgajati sinova Johna in Davida (zdaj živi v ZDA), Lavrin pa je k njim prihajal zgolj na obisk. John se spominja, da je bil oče zelo avtoritativen in da je moral živeti v osami, če je želel pisati. Nora oziroma Norka, kot jo je klical, mu je zato pisala dolga pisma, v katerih je slikala njuna sinova pri igri in spanju ter svoje vsakodnevne gospodinjske dogodivščine.

Lavrin je bil ambiciozen. Njegovo delo in pisanje sta mu pomenila največ na svetu. Profesor Jones razlaga, da ni bilo nič nenavadnega, če se je nekega dne odločil, da mora za nekaj mesecev v Pariz, da bo tam lahko v miru napisal knjigo. »Ni bil ravno empatičen človek, ki bi se veliko ukvarjal s težavami drugih ljudi.« Bil je izjemno discipliniran. Še ko je prihajal na obisk k belokranjskim sorodnikom v Krupo, so mu morali na koncu vrta postaviti mizo in stol, da je lahko vsak dan nekaj ur v miru pisal. Goreče je srkal ideje okoli sebe in o stvareh govoril z velikim navdušenjem.

Nottinghama ni maral, zdel se mu je provincialen. Raje je imel London. Tam se je družil z intelektualno skupino, imenovano Fitzroviansi, ki se je srečevala v krčmi Fitzroyna na ulici Charlotte. Med druščino so bili Dylan Thomas, William Empson in George Orwell, ne vemo pa, pravi profesor Malcolm Jones, ali jih je Lavrin tudi osebno poznal. Veliko je potoval, po Afriki, ZDA, Daljnem vzhodu.

S sodelavci je leta 1934 ustanovil revijo The European Quarterly, v kateri so med drugim objavljali članke o Hitlerjevi politiki in vzponu nacizma, o boljševizmu, objavljali so eseje D. H. Lawrencea in T. S. Eliota. Lavrin je za revijo prevajal Bloka, Dostojevskega, Kierkegaarda in Rozanova, Cankarja, Aškerca. Med drugo svetovno vojno je enkrat na teden na radiu BBC bral spodbudne antifašistične tekste, ne le v angleščini, ampak še v vseh drugih jezikih, ki jih je znal, od norveščine do ruščine, češčine in seveda slovenščine. Med nemškim bombardiranjem Londona je ravno v bližino Bush Housa, kjer je bil radio, nekoč padla bomba. Več ljudi je bilo ranjenih, med njimi tudi Lavrin. A še preden so oskrbeli rane, so novinarji v živo speljali oddajo, tako da nihče, ki jih je poslušal (predvsem sovražnik), ni vedel, da je bil radio bombardiran. Lavrina so poslali v bolnišnico, Nora pa ga je več dni iskala po Londonu. Bolnišnica je namreč imela tako dobro knjižnico, da je Lavrin tam cele dneve bral in pozabil sporočiti ženi, da je živ in zdrav.

Nora je postala uspešna slikarka. Z linorezi je opremila mnoge knjige slovenskih pisateljev, ki so jih na Lavrinovo priporočilo izdali v Veliki Britaniji, saj je dobro poznala kmečko okolje, o katerem so govorile, in obratno – likovno je opremila tudi mnoge knjige angleških avtorjev, ki so izšle v Sloveniji, recimo dela sester Brontë.

Lavrinova sta prijateljevala z Jessie Chambers, ki je bila ljubica D. H. Lawrencea, avtorja knjige Ljubimec lady Chatterley, ki je bila vse do leta 1960 na Otoku prepovedana. Prepričala sta jo, naj napiše spomine na svoj čas z velikim pisateljem. Ta je o njej dejal, da je zanj kot kraljica, ki je s steklenico šampanjca krstila čezoceanko, ki ga je odpeljala naravnost v ocean literature. Nora je te spomine, ki so v Veliki Britaniji takoj postali velika uspešnica, tudi ilustrirala.

Leta 1952 se je Lavrin upokojil, poskrbel za katedro slovenščine v Nottinghamu in se veliko ukvarjal z angleškimi izdajami slovenskih pisateljev v Veliki Britaniji. V 60. letih so njegove eseje o ruskih pisateljih objavljali v Sodobnosti. Številni slovenski kritiki tistega časa, ki v karieri niso odpotovali dlje kot do Dunaja in so v življenju srečali zelo malo Rusov, kaj šele ruskih pisateljev, so si bili edini, da so Lavrinove knjige zgled tega, kako se ne (!) obravnava ruske literature.

* * *

Potovanje po Lavrinovem življenju je dogodivščina brez natančno označenih poti in strani neba, saj gre za zgodbo, ki je, žal, še vedno neraziskana. Žal je tudi zanimanje in navduševanje nad njim med študenti slovenščine in eminentnimi profesorji v Nottinghamu veliko večje kot doma. A vendar je njegovo življenje zgodba o veliki sili in ambiciji pa tudi o idealizmu, o slovanski ideji na primer, o ljubezni do ženske, do umetnosti in jezika. Kot bi dejal Lavrinov prijatelj Hlebnikov: »Postrgaj po površini jezika in zagledal boš medzvezdje in za njim boš videl kožo, ki ga oklepa.« Nekaj neskončnega in čisto človeškega.