Jure Majerle - Majstr Jure; Drugi del - Umetnik

V umetnost sodijo vse tiste dejavnosti , ki v človeku vzbudijo posebne občutke ugodja, lepote in čustev, nimajo pa kakšne praktične vrednosti. Seveda pa mora imeti umetnina svojo estetsko vrednost. Brez tega je umetnina prazna. Pri tem se sprašujem, kakšno estetsko vrednost ima umetnina slovenske nagrajenke za umetniško ustvarjanje, ki jo je dobila za poziranje, kjer doji psico. Morda je to pri žiriji vzbudilo čustva do stanja norosti. Prava umetnina torej nima uporabne vrednost vzbuja pa užitke in blagodejne občutke, ki zameglijo racionalni um do te mere, da je uporabnik v tem čustvenem stanju umetnino pripravljen tudi plačati. Tu se srečata umetniška vrednost umetnine in njena tržna vrednost.

Lahko pa umetnost pomaga odkrivati tudi temne plati družbe. Ker so umetniki običajno zelo senzibilni hitro zaznajo neprimerne odklone v družbi, zato po navadi ekstremno odreagirajo in posledica so lahko tudi protesti. Tudi ti, ki jih po Ljubljani trenutno ob petkih izvajajo kolesarji, so nekako odziv umetnikov na stanje v družbi. Pri tem pa je problem ta, da se takšno stanje kopiči več let, proteste pa pokasira aktualna vlada, ki je za takšno stanje najmanj kriva.

Tudi temelj naroda in njegova identiteta izhajata iz kulture. Višji kot je kulturni nivo, višja je kultura naroda. Pri nas je na žalost kultura na slabem glasu, zato je tudi kultura dialoga, medsebojnih odnosov in odnos do naših vodilnih predstavnikov na zelo nizki ravni. Nekateri naši poslanci so padli na tako nizek kulturni nivo, da je narod kar sram ko gleda prenose iz državnega zbora. Sploh zadnje pri interpelaciji je bilo dno od dna. Temu ne more pomagati še tak kodeks. Kulturo imaš v sebi, ali je pa sploh nimaš.

Tudi Črnomaljec Majstr Jure je bil dejaven na področju umetnosti in kulture. Tu je prišla na plan njegova bohemska narava v pravem pomenu besede. Čeprav mu v življenju ni bilo z rožicami postlano in je bil večkrat lačen, kot sit, ga to v kulturnem ustvarjanju ni ustavilo. Ustanovil je prvo Forma Vivo v občini Črnomelj, v svoji rodni Vukovi dragi v Dolenjih Radencih. Kadar smo poleti kanuirali na Kolpi smo se v Radencih redno ustavili in obiskali njegovo Forma Vivo. Po ogledu smo mu pod, za to pripravljeno, desko na panju pustili nekaj denarja za vstopnino. Ko smo mu potem, ko smo ga srečali na Kolpi lovit ribe, povedali, da smo mu na panju pod desko pustili denar, nam je zaupal, da denarja, ko je prišel domov ni bilo več, da je najbrž kak sosed ''viziral'', ko smo puščali denar na panju in da je potem ta denar najbrž on tudi ''absorbiral''.

Njegov čut za estetiko in lepoto in spremenljiva narava umetnika je prišla do popolnega izraza tudi v odnosu in ljubezni do žensk.

Nekoč nekega večera je k Majstru Juretu prišla neka lepa dama iz Gradaca, ki je bila ob prihodu še prav posebej lepo urejena. S strani Jureta je bila seveda primerno lepo sprejeta. Po primerni pogostitvi, ki takšni dami pritiče, ob dobri belokranjski kapljici, se je večer začel prevračati čez polnoč. Umetnika sta se znašla v krogu strasti, kjer um misli razbline. Tako sta se v stanju zaljubljenosti prebijala skozi noč in proti jutru spokojno zaspala. Je pa zjutraj pri mojstru z izostrenim čutom za estetiko in lepoto ob pogledu na damo to povzročilo mešane občutke in negotovost glede primernosti dogodkov iz prejšnjega večera.

Dama namreč, po besedah Jureta, zjutraj ni bila niti približek tiste, ki je prejšnji večer prišla k njemu na obisk. Njena lepota je izginila neznano kam in po besedah Majstra Jureta je bila v resnici prav grda. Da bi nam zjutraj v gostilni na kavi zbranim znancem, kot pravi umetnik dovolj nazorno izrazil in nam prikazal kako je dama izgledala, je to najlažje naredil s prispodobo: ’’ Ko sem jo zjutraj poleg sebe zagledal, in ko sem videl kako je grda, bi raje peljal čez Črnomelj kravo za rog, kot to žensko za roko.’’ Pojasnilo in s tem povezani argumenti so bili dovolj močni, da smo morali Majstru Juretu v tem primeru absolutno verjeti.

Nekaj časa je Majstr Jure živel tudi v Gradacu, kjer so ga poznali po tem, da so po njem lahko nastavili uro, saj je vsak dan točno ob pol šestih popoldne prišel k Juletu Štampoharju v gostilno na pivo. Ker ni imel kakšnih pretiranih prihodkov je bil v celem svojem življenju v glavnem odvisen od žicanja za pivo. Da bi se osvobodil stalne odvisnosti od dobrotnikov je z namenom samooskrbe Majstr Jure začel sam variti pivo. In to ne kakršno koli. Pisal je namreč v Pivovarno Laško, da naj mu pošljejo recept za varjenje piva. Ko so mu ga poslali so dodali še spremno besedilo, da si naj vseeno, ko si bo zaželel pivo raje vzame iz hladilnika njihovo mrzlo Laško.

Pri prvem varjenju piva mu je skoraj odneslo prste. Tomi Štampohar, sin gostilničarja Juleta ga je videl, ko je prišel v njihovo gostilno s povitimi rokami, tako da še cigarete ni mogel držati. Tomitu je povedal, da mu je razneslo petdeset litrski sod ravno, ko je hotel odviti čep, da pogleda kaj je sešvasal (tako je Jure poimenoval varjenje piva). Jureta je po njegovem lastnem pripovedovanju hitilo ob tla, zalila ga je kri, prstov pa sploh ni več čutil.

Po tem dogodku je opustil švasanje piva in se raje posvetil bolj varni dejavnosti in je pivo zopet raje začel žicati. Nekoč je pred bufetom Čurk, na drugi strani Velikega mosta, srečal Vinkota Kukmana. ’’Boš dal za pivo , vajenc?’’ , je vprašal Jure. Seveda sta takoj zavila v bife na pivo. Ko ga je Vinko popolnoma po nepotrebnem vprašal, če bo veliko ali malo, je po globokem vzdihu in pomenljivem majanju z glavo sledil Juretov logičen odgovor:’’ Veliko, malo pij ti, vajenc.’’

Na svojem domu je dolga leta ustvarjal tudi poezijo. Sam je rekel, da je napisal kakšnih tristo pesmi. Pisal je ljubezenske, erotične do socialnih in pesmi, ki so opisovale njegovo življenjsko pot umetnika. Izdal je tudi zbirko pesmi POEZIJE MAJSTRA JURETA. Njegovi erotični verzi so neposredni in pri izražanju čustev ne pozna sramu, pri socialnih temah pa je neizprosen in brezkompromisen. V svoji poeziji je izrazil kritiko do okolice, ki njega in mnoge umetnike ni pripravljena sprejeti takšne kakršni so. Še huje, sploh jih ne razume.

Redno je v Črnomlju sodeloval na literarnem natečaju Lepota besede. Ob tej priliki so izdali tudi knjižico z njegovimi pesmimi, Poezije Majstra Jureta.

Verjetno največji dogodek, kjer je Jure s svojo poezijo sodeloval, je bil bralni maraton, ki ga je v Ljubljani organiziral Kud France Prešeren ob svetovnem dnevu poezije. Da ne bi na ta dogodek Jure zamudil, se je v Ljubljano odpravil že dva dni prej. Je pa bilo to za njegov nastop skoraj usodno, saj je ravno na dan nastopa v Ljubljani v nekem lokalu srečal nekega Črnomaljca. V Ljubljani srečati Črnomaljec Črnomaljca pa ima lahko zelo nepredvidljive posledice. K sreči je pri Juretu zmagal čut odgovornosti in odnos do kulture, da je lokal še pravočasno, a s težkim srcem le zapustil, pa čeprav se je v njem med tem nabralo že več Črnomaljcev. Ni znano ali se je kateri od tistih, ki so še malo ostali, pozneje kot poslušalec, udeležil Juretovega nastopa.

V jeseni svojega življenja je najrajši nastopal s svojimi literarnimi večeri podprtimi z elementi ROCKA. Ob recitacijah je namreč na poseben način igral tudi kitaro, običajno električno. Udarni komad na električni kitari mu je bil: ''Izi, izi, izi, ja bi te na mizi. Izi, izi, izi, dejmo kar na mizi.'' V zadnjih letih je vse več nastopal po celi občini. Nastopil je v COŠD Domu Radenci, Na Vinici, v Črnomaljski kavarni, OŠ Stari trg ob Kolpi, v Mladinskem kulturnem klubu Črnomelj, v BiT-u Črnomelj, najraje pa kar v kakšnem gostinskem lokalu, prostoru kjer se je najlepše in najbolj domače počutil.

Njegov verz: "Kolpa šumi, jebe se mi," ki ga je tudi uglasbil znani Črnomaljec Belizar Dujec-Zare, ga je prav gotovo postavil med nepozabne Črnomaljce.

Kakor življenja mnogih umetnikov, se je tudi življenjska pot Majstra Jureta mnogo prehitro zaključila. Je pač tako, da nekaterim, ki polno živijo vrvica hitreje pogori. Njemu je dogorela že v sedeminpetdesetem letu starosti. Na žalost nisem zasledil, morda pa se motim, da bi bil Jure Majerle-Majstr Jure deležen kakšnega občinskega priznanja za šport ali kulturo. Morda bo tale zapis dovolj dobra podlaga za utemeljitev priznanja.

So pa tako ali tako njegovo največje priznanje njegova dela sama. Po Juretovi smrti, Juretu v čast, so v kampu na Kolpi Radencih organizirali slikarsko kolonijo, na koncu kolonije pa še literarni večer, kjer so brali njegovo poezijo.

NAGRADA: Če kdo najde v mojem opisu kakšno netočnost, prehudo subjektivnost ali pa celo, bog ne daj, kakšno neresnico, naj jo dobronamerno napiše, njemu pa v katerokoli gostilno v Črnomlju izbere, častim liter vina in kranjsko klobaso.