Jure Majerle - Majstr Jure; Prvi del - Dirkač

Poklic umetnik ali pa tudi športnik je najlepši poklic kar jih je človeštvo odkrilo. Umetniki so že od pamtiveka najbolj cenjeni v družbi. Imeti smisel za kaj narisat, napisat, oblikovat…je naravni dar, ki je že sam po sebi takšen privilegij, da je že s tem umetniku vse poplačano. Nekateri pa imajo še poseben dar, da so sposobni svojo umetnino ponuditi na ogled in pri tem pri ljudeh vzbuditi tako blagodejne učinke na počutje, da so nekateri potem umetnino pripravljeni kupiti, da bodo umetnino imeli doma in bili ves čas deležni njenih blagodejnih učinkov na njihova čustva. V zgodovini je bilo kar nekaj umetnikov, ki so kar dobro prodajali svoje umetnine. Dali je celo bajno zaslužil. Menda je še Gala tržila slike, ki so jih njeni ljubimci risali po Dalijevi smrti na liste, ki jih je Dali pred smrtjo še prazne podpisal.

So pa umetniki tako kot športniki razvrščeni v različne lige. V prvi ligi so tisti, za katere se narod kar trga, da jih gleda, plača karto ali celo kupi umetnino.Za tiste v drugi ligi še malo pogleda, mogoče je kdo še posebej perspektiven, potem pa konec. Na žalost pa je večina umetnikov in športnikov v tretji ali še nižji ligi, pa čeprav sami mislijo, da spadajo najmanj v prvo ligo. V tretji ligi sta umetnik in športnik obsojena, da se ukvarjata in negujeta ta naravni dar v glavnem samo še za svojo dušo. Za njuno umetnino je ljubitelj pripravljen plačati malo ali pa celo nič. Če mu jo umetnik že podari, jo bo iz vljudnosti sprejel in to je to. Zato so umetniki večinoma obsojeni na životarjenje in bohemsko življenje.

Vlada pa v svetu splošno mnenje, da so se najboljše stvaritve porajale umetnikom, ko so bili le ti več lačni kot siti. Od Prešerna, Murna, Ketteja pa do blues glasbenikov iz delte Missisipija.

Črnomelj premore veliko zelo pametnih in nadarjenih ljudi. Sicer, če boš omenil Črnomaljcu, da je nekdo iz Črnomlja zelo brihten, priden, nadarjen ali celo iznajdljiv, ti bo takoj z mnogimi argumenti proti zavrnil tvoje pozitivne trditve. Črnomaljci pač ne spoštujemo dovolj sami sebe niti svojih someščanov, ki so morda malo odskočili od povprečja. To dokazujejo mnoga dejstva, tudi to, da imamo zelo malo ulic poimenovanih po Črnomaljskih rojakih, pa čeprav so mnogi naredili več kot se običajno pričakuje, da se je Črnomelj primerno gospodarsko in kulturno razvijal.

Ob tem se mi porajajo vprašanja, kaj vse bi Majstr Jure in drugi podjetni Črnomaljci naredili, če bi imeli vsaj del denarja, ki ga država tja v tri dni porabi za kulturo, če so že toliko naredili brez ficka v žepu.

Majstr Jure se je v mladih letih izučil za avtomehanika. To so bili še časi, ko so bili mojstri zares mojstri. Bili so bistri, zvedavi in zapisani svojemu poklicu. Kar tekmovali so med seboj o komu bo šel glas po Črnomlju, da je najboljši. Majstr Jure je bil zares specialist. Na mojem FIAT-u 850 je znal popraviti vse. Če sem avto kdaj dal popravit kakšnemu drugemu mojstru je to takoj ugotovil: '' Kateri vajenc ti je to rihtal?''. Takoj mi je bilo jasno, da je bil moj obisk pri drugem mojstru napaka. Je pa bil njegov vzklik ''VAJENC'' v bistvu velik kompliment. Če te je namreč oslovil z VAJENC je to pomenilo, da pri njem uživaš že nekaj ugleda in da obstaja veliko možnosti, da se ti bo malo bolj posvetil. Tisti, ki ga Majstr Jure ni maral, ni bil nikoli deležen tega njegovega ljubkovalnega imena.

Vzdevek Majstr Jure je dobil še ko se je v avtomehanični delavnici, ki jo je imela Črnomaljska kmetijska zadruga, učil za mehanika. Ko je delal zaključni izpit, ga je delal trikrat. Ko ga je tretjič le naredil mu je takratni mojster Božo Burazer rekel, da je sedaj ko je izpit tretjič delal, že pravi majstr. Tako je Jure ostal Majstr Jure.

Tudi, ko je šel za avtomehanika nekam na Bližnji vzhod, kjer je pa bolj popravljal kamione, je prišel o njem glas, kot o odličnem mehaniku. Nekoč je menda nek Črnomaljec hodil po neki ulici v Bagdadu in kar naenkrat zaslišal neko dretje in kričanje iz neke velike avtomehanične delavnice. Vsak tretji stavek je menda bil: '' Kateri VAJENC je to rihtal, da je vse zajebal?''. Baje, da so ključi kar frčali po zraku. Mimoidočemu Črnomaljcu je bilo takoj jasno, da ta ki se dere, ne more biti nihče drug, kot Majstr Jure. Zavil je v delavnico in res je bil Jure, v delovni obleki, ves od šmira, ker je popravljal nek star kamion, ki ga noben normalen mehanik ne bi več niti pogledal.

Jure Majerle-Majstr Jure je bil v mlajših letih dirkač. Še posebej je bil uspešen na hitrostnih preizkušnjah. Nekoč leta 1991 sem ravno pri mami štihal vrt, ko se primaje k meni Majstr Jure. ''Kaj je VAJENC, kaj delaš?'' To je bil njegov ljubkovalni pozdrav, na katerega Jure ni čakal odgovora. '' Čuj VAJENC, jutri grem na Grobnik na dirke, pa nimam d'nara za bencin. Boš kaj sponzoriral?'' Samozavestnemu dirkaču se nisem mogel upreti. Dal sem mu sto mark in mu obljubil še sto, če bo zmagal.

Res smo se v ponedeljek po dirki dobili(bilo nas je nekaj več) v neki gostilni. Ko sem ga vprašal, če je zmagal, da ni, da pa je bil drugi od treh nastopajočih, ker je enemu crknil motor, tistemu pa ki je zmagal, pa da ni hotel. Bilo je to sicer evropsko prvenstvo za veterane, pa vseeno je bil to lep uspeh. Pozabil sem, če sem mu kljub temu, da je bil drugi, dal še tistih obljubljenih sto mark. Smo pa drugo mesto primerno zalili.

Sprašujem se, kaj vse bi v tem športu Jure dosegel, če bi imel denar in profesionalno pomožno ekipo. Brez ekipe, morda s kakšnim prijateljem se je udeleževal dirk po celi bivši Jugoslaviji. Kako dober je bil v tem športu kaže tudi to, da je bil omenjen tudi v knjigi izdani ob 50 let motociklizma v Jugoslaviji.

Je pa Majster Jure v mlajših letih dirkal tudi na uradnih prvenstvih za nagrado Jugoslavije v takšni družbi, kot je bil tudi trikratni državni prvak Peter Verbič.

Leta 1981 se je udeleževal pripravljalnih tekem za državno prvenstvo. Ena od tekem je bila 24. aprila na dirkališču na Grobniku pri Rijeki. Dirka je bila napeta in polna preobratov. Bilo je veliko odstopov, ampak Juretov motor je zdržal. Nič kriv in nič dolžan je Jure na presenečenje vseh prisotnih in tudi samega sebe na tej dirki zmagal.

Dirka se je pa za Majstra Jureta klavrno začela. Motor namreč ni hotel vžgati. Majstr Jure je takoj diagnosticiral kaj je narobe. Svečka je crknila. Situacijo je rešil njegov konkurent Peter Verbič iz Kranja, ki je bil v letih 1981,82,83 tudi državni prvak, bivše Jugoslavije. Takoj mu je odstopil svojo rezervno svečko in Juretov motor je minuto pred startom vžgal brezhibno. Takrat je še veljal Fair- Play.

Kmalu po startu dirke so prišli do izraza boljši motorji Juretovih tekmecev. Čeprav so nekateri vodilni Jureta prehiteli že za dva kroga, Jure ni odnehal. Nikoli se Jure namreč ni predal. Je pa dirka postregla z mnogimi presenečenji. Tekmeci so odstopali drug za drugim. Jure pa še vedno ni popuščal. Zanesel se je na svoj motor, saj ga je kot se za pravega mojstra spodobi, odlično pripravil. Zadnje kroge je vozil kot v transu. Sploh ni opazil, da sta petsto metrov pred ciljem padla tudi še oba vodeča tekmovalca. Tudi Peter Verbič. Kajti v tem trenutku sta bila tekmeca pozicijsko ravno še za njim, čeprav je Jure zaostajal za dva kroga. Jure je skozi cilj pripeljal kot edini tekmovalec. Sploh ni vedel da je zmagal. Sploh ni odpeljal častnega kroga. Odpeljal je direktno v svoj box. Tam pa ga je na njegovo presenečenje pričakala vsa navdušena njegova ekipa in ko mu je Slavo Englaro snel čelado in se drl, da je Jue zmagal, je Jure mirno odgovoril:'' Kaj noriš vajenc''? Ko so mu prišli čestitat še drugi tekmeci in mu je kapnilo, da je zares zmagal je njegov ponos že močno pridobil in jim je že komentiral: '' Ste videli vajenci kak se vozi?''

Sem pa izvedel kako je potekala njegova pot do Grobnika. Ravno dan pred dirko, to je v soboto, je imel naš prijatelj Janez Kobetič v svoji zidanici v Stražnem vrhu fantovščino. Takrat so bile fantovščine še klasično udarne. Bolj kot je noč odmikala in se je bližalo jutro, težje je bilo družbo zapustiti. Ampak Majstr Jure je bil karakter in pravi športnik. Nič ni bilo močnejše od njegove želje po dirkanju. Ob enih ponoči je v Majstru Juretu po težkem notranjem boju zmagal čut za odgovornost in se je odpravil s Pavletom Pezdircem- Inženirjem na Grobnik pri Rijeki. Odšel je malo prej zato, da bi se pred startom dirke lahko še malo spočil v tako imenovanem hotelu Fičo. Sicer je bila v tem hotelu huda gneča, saj je bil na prostoru kjer naj bi bil sicer nameščen zadnji sedež in sedež sovoznika, diagonalno nameščen Juretov dirkalni motor, oprema, gorivo, orodje in Pavle Pezdirc-Inženir.

Ostala druščina iz fantovščine je na fešti zdržala do jutra. Je pa zgodaj zjutraj po uspešnem zalitju prijateljeve poti v zakonski jarem odpotovala proti Grobniku v podporo Majstru Juretu najbolj vneta podporna ekipa. Ekipo so sestavljali: Janez Weiss, Slavo Englaro, sam slavljenec Janez Kobetič in Stane Zupančič-Sandokan, ki je na vhodu v bokse tudi rešil zaplet, ker varnostniki niso razumeli pomena ekipe in ekipe najprej niso hoteli spustiti k svojemu tekmovalcu Juretu. Sandokan pa je k sreči imel pri sebi izkaznico Avto moto saveza Jugoslavije in se predstavljal za delegata. Ko je varnostnik preveril izkaznico, so bila ekipi vsa vrata na stežaj odprta skupaj z kompletnim pečenim odojčkom in sodom vina, ki ju je ekipa pripeljala s seboj. Ekipa je potem zavzela prostor med dvema kombijema, ki sta njihovim razgretim glavam delala prepotrebno senco, pa čeprav je bil pogled na dirkalno stezo zaradi tega malo zastrt. So pa bili neki gorenci tudi mnenja, da se ravno tu najboljše vidi in se pridružili ekipi, ker so seveda pri Belokranjcih dobili jesti in piti. Za njihovo varnost so poskrbeli ravno tisti varnostniki, ki najprej ekipe niso hoteli spustiti noter, so pa potem postali z ekipo prav prijatelji, saj niso kaj dolgo zdržali, da se ekipi ne bi pridružili pri vinu in pečenki.

Dirka je potekala, kakor sem že opisal prav dramatično, podobno dramatično pa je bilo tudi na mestu kjer je bila navijaška ekipa. Podpora Juretu je vse bolj rastla. Jure je tokom dirke pridobival vse več pristašev, ki so se zbirali okrog pečenke in soda z vinom. Po nepričakovani zmagi je zavladala prava evforija. Še dobro, da so pečenko pojedli in vse vino spili, da ga niso v splošni gneči potem razlili.

Ko se je Jure z ekipo vrnil v Črnomelj, ga je pred gradom slavnostno pričakala žejna druščina, ki je potem družno z Juretom zalila njegovo gladko zmago v Bistroju POD VELBOM.

Ob tem pa je treba nujno povedati, da je pa 24. maja kakšen mesec pozneje na uradni tekmi za državno prvenstvo Majstr Jure zasedel odlično enajsto mesto.