Kako se je Miha Šalehar v Metliki spopadel s prihodnostjo

Radijski voditelj in kolumnist Dela Miha Šalehar v svoji zadnji kolumni piše o tem, kako je nedavno v neki tipično moderni veletrgovini naletel na vrhunski apparatus, katerega celoto je sestavljala sprega strojne in človeške pameti. Gre za tiste robotske trgovce, »ki v zadnji vrsti blagajn tiho kotijo mladiče in bodo človeštvu kmalu prevzeli to sila sitno opravilo neskončnega popiskavanja črtnih kod«. Bistvo tega »apokaliptičnega postroja«, pa je po avtorjevih besedah »človeški pastir«, ki nadzoruje vse, kar je v komunikaciji med kupcem in trgovcem človeškega. Na agenta za človeško, kot ga poimenuje.

Zgodilo se je nikjer drugje kot v Metliki, kjer se je znani obraz, ki zase pravi, da je zakrknjen sovražnik novotarij, po letih ignoriranja prvič drznil soočiti s temi domislicami nove dobe. Med popotovanji, ki so vsaj nekaj deset kilometrov od doma, po njegovih besedah namreč še najlaže sprejme avanture takšne vrste.

»Z družico v gosjem redu priracamo pred avtomatsko blagajno. Na mesto, kjer skeniran in torej zabeležen jogurt in kruh odlagaš v transportno embalažo, odložim prazen nahrbtnik, kar algoritme spravi v popoln delirij. Oglasi se nekakšen alarm, utripajo rdeče luči in sporočilo, da je postopek ustavljen, dokler avtorizirana oseba z digitalnim potrdilom ne dovoli, da aktivnosti stečejo dalje. Prijazna belokranjska pastirica trgovskih strojev pojasni, da nas je imela digitalna enota zaradi mase nahrbtnika, ki presega maso vrečke, na sumu, da nekaj motovilimo. Mašini pokaže svojo izkaznico in ji pove, da smo zaupanja vredni,« opisuje svojo dogodivščino v eni izmed metliških prodajaln Šalehar.

Po uspešno administratiranem sladkorju in meloni, se je znova zataknilo pri vrečkah za smeti. »Še dobro, da znam angleško, kajti mašina, ki sicer govori slovensko, če stvari ne gredo prav, začne človeški pastirici suflirati v tujem jeziku (...) Na ekranu v enostavni računalniški angleščini piše, da se je v nahrbtniku znašel predmet, ki ni bil ustrezno administriran. Sumničava korektnost. Postopek je spet ustavljen, pulzira rdeči alarm, spet je vpoklicana prijazna agentka. Pregled kraja zločina pokaže, da je težava v tem, ker držim nahrbtnik, da se ne prekucne. Ker ima človeški ud določeno maso, je stroj seveda najprej pomislil, da sem v malho potisnil kak kilogram moke.« Tudi to pot je zagato rešila »strpna teta«, ki je stroju dopovedala, da gre za dobre stranke in mu dovolila nadaljevati seštevanje dolga.

»Nekateri so zavijali z očmi, tudi sam bi najraje obupal, odnehal in se predal sodni preiskavi, ki bi me oprala vseh sumov, a ker je bila pastirica strojev tako prijazna, sem se odločil, da juho, ki sem jo skuhal, pojem do konca,« nadaljuje z opisom dogajanja Šalehar, ki pa ga je na koncu čakalo še eno presenečenje. Alarm se je namreč vklopil še enkrat. »Program je imel očitno tako poln kufer indicev, da je v mojem nahrbtniku predmet, katerega črtna koda je ostala neprebrana. Ukraden. Odtujen. Ponesreči vtaknjen. Kakorkoli. Popolna zadrega. Mislim, da sem nazadnje v osmem razredu osnovne šole zlagal vsebino vrečke na pult pred trgovko.«

Po petem alarmu in popolni zadregi zglednega očeta, ki je pred hčerko in ženo osumljen kraje, je človeška agentka, tako Šalehar, pri polovici nahrbtnikove vsebine končno popustila in mašini vnovič zajamčila, da gre za zaupanja vrednega človeka. Priljubljeni kolumnist je »s potnimi sragami na čelu plačal izkušnjo s prihodnostjo in sklonjene glave odšel«.

Prihodnost bo po mnenju avtorja sumničava, ker jo že danes programira človek. »Ta isti človek, ki je programiral blagajno v Metliki. Ta isti človek, ki te na letališču sumi terorizma. Ta isti človek, ki te povsod nadzoruje s kamerami, ker v resnici nikoli ne ve, če nimaš česa za bregom. Ta isti človek, ki povsod zahteva digitalna potrdila in neskončne varnostne protokole (…) Ta isti človek programira do konca sumničavo dušo strojem. Ker ta isti človek ljudi sklepa po sebi. In stroje.«

Šalehar tako bralcem polaga na dušo, naj se naslednjič, ko bodo razočarani nad »totalno sumničavo in zbirokratizirano prihodnostjo«, spomnijo, kako lepa je bila preteklost, ko si lahko dal v vrečko pistacije, na tehtnici pa pritisnil pol cenejše arašide. Ali pa si bio banane vtaknil v ceno navadnih. V strojno nadzorovani prihodnosti bo to namreč nemogoče. »Kajti stroj, ki smo ga sprogramirali sami, si o nas misli to, česar si sami ne upamo misliti, kaj šele na glas izreči. Če bi si to upali misliti in izreči, bi se nemara lahko poboljšali in programirali drugačne stroje od tistega v Metliki,« tokratno kolumno v Delu zaključuje Miha Šalehar.