Kjer seješ ljubezen, zraste veselje!

Trte govorijo o svoji zemlji in svojem pridelku z ljubeznijo, hvaležnostjo in posebnim odnosom. Tako kot govorijo starši o svojih otrocih o svojih najdražjih. Zanimive, globoke a srečne so te zgodbe. Od kar pomnim se mi je zdel zanimiv pogled na tradicijo in sodobno znanost v smislu tehnologije pridelovanja grozdja in vina. Vsa ta različnost me je skozi leta izoblikovala in navdušila za nova spoznanja in nove podvige v vinogradniško-vinarski panogi.

Pogled na moja otroka, hčerka gimnazijka in sin na pragu najstniških let me navdaja s ponosom, veseljem in ljubeznijo. Tako kot večina mladostnikov včasih bolj včasih manj navdušeno pomagata pri delu na kmetiji. A bolj kot je delo naporno, natančno in dolgotrajno bolj vztrajno vrtata vame s vprašanji. Zakaj sploh imamo vinograd? Zakaj se naša družina ukvarja s kmetovanjem medtem ko se družine njihovih vrstnikov ne? Ali se ne bi po napornih službenih in šolskih obveznostih bolj prilegla počitek ali rekreacija kot pa kmetovanje? Kako to, da se z atijem ne naveličava dela? A se nam to sploh denarno splača? Kolikšen je dobiček ob vsem vloženem času in naporu? Zavedam se, da sta premlada da bi doumela ves obseg zadovoljstva ki te prevzame ob dobro in uspešno opravljenem delu. Težko jima pojasnim, da delo v naravi in z naravo človeka notranje bogati in navdihuje. Najbolj pomembno od vsega pa je, da se med skupnim delom pogovarjamo kar nas dodatno povezuje. Z nejevero me gledata, ko jima skušam pojasniti, da si bi le stežka privoščili stvari, ki so zanju sicer samoumevne (počitnice, zabavna elektronika, rolka, kolo…). Pravita, da so še drugi načini za dober zaslužek. In ko ju povprašam kateri (po možnosti legalni) odgovorita, da jih je ogromno, a da jima ni jasno zakaj sva midva z njunim očetom izbrala najtežjega. Pa sva res? Čeprav kmetovanje sodi med najzahtevnejše poklice z gotovostjo trdim, da gre za najlepši poklic. Veselilo bi naju, da bi do tega spoznanja čez čas prišla tudi najina najstnika. Predvsem pa si želiva si, da bi v izbranem poklicu našla veselje in srečo. Do takrat pa bosta delovne navade, marljivost in potrpežljivost krepila z delom na domači kmetiji.

Nekje sem zasledila, da v svetem pismu piše, da je Bog ustvaril vinsko trto človeku v veselje. Priznam, da sem tudi sama mnogokrat ob težkem delu v vinogradu podvomila v bistvo tega veselja. Toda, kaj je večje veselje od tega, da človek vinsko trto obdeluje, se veseli njene rasti, lepega dozorevanja grozdja in obilne trgatve? Z otroško iskrenostjo se veseli vina kot pridelka, ki so ga upoštevajoč naravne danosti ustvarile njegove roke, njegov um in božja naklonjenost. Obenem se veseli vina kot pridelka, ki ga bo skozi morebitni zaslužek tudi denarno nagradilo. A globoko v sebi se ga veseli tudi kot pijače, ki ga bo spravila v dobro voljo. Če pa želimo v polnosti uživati veselje, ga moramo deliti z drugimi. Delimo veselje s kozarcem slovenskega vina…