Lavrinov svet

V sobotni prilogi dela piše Irena Štaudohar, Nottingham, o semiškem rojaku Janku Lavrinu, (rodil se je 10. februarja1887 v vasi Krupa):

"Prepotoval je kontinent, poznal je Majakovskega, naredil je intervju s človekom, ki je naučil streljati Gavrila Principa in poskrbel, da lahko Angleži berejo Prešernove poezije. Janko Lavrin je bil človek dvajsetega stoletja in preživel je skoraj vsega.

Na idilični univerzi v Nottinghamu lahko srečate lepe in zanimive angleške študentke, ki tekoče govorijo slovensko in dobro poznajo Ljubljano. Zveni dokaj eksotično. In entuziastično. Zato se domoljubna čustva v človeku prijetno naježijo. V Nottinghamu so že leta 1974 odprli lektorat slovenskega jezika in je še vedno edini na Otoku. Zasnoval ga je največji britanski Slovenec Janko Lavrin, ki je bil na tej univerzi glavni profesor za slovanske jezike že od leta 1917. Na nottinghamski univerzi vsi, ki imajo kakršne koli stike s slovanskimi jeziki, njegovo ime izgovarjajo z globoko spoštljivostjo, v domovini pa je dokaj neznan. Včasih se mi zdi, da so v Sloveniji zanimive biografije nekaj, kar zelo radi spregledamo. Še posebej če gre za kozmopolite. Če bi bil Anglež, bi bila v vsaki dobro založeni londonski knjigarni za Lavrinova dela in biografije o njegovem življenju rezervirana dolga polica.

Ta mož je dočakal skoraj sto let (1887–1986) in je v svojem življenju, kot bi dejal Brecht, dežele menjaval pogosteje kot čevlje, poznal je najbolj talentirane in zanimive ljudi svojega časa in obseden je bil s slovansko literaturo. Živel je v Sankt Peterburgu in prijateljeval z ruskimi avantgardisti (leta 2011 je v ruščini o njem izšla obsežna knjiga esejev Janko Lavrin in Rusija), v času prve svetovne vojne je bil vojni dopisnik z Balkana, med drugo svetovno vojno sodelavec BBC. Napisal je prvo biografije o Gogolju in literarno študijo o Gončarovu v angleškem jeziku, psihokritične študije o Tolstoju, Dostojevskem in Nietzscheju, ki so doživele velik uspeh tudi v ZDA in so bile prevedene v več kot trinajst jezikov. Kot mi je pripovedoval urednik Beletrine Mitja Čander, je bilo Lavrinovo psihokritično delo o Tolstoju, ki ga je kot dijak prebral takoj po tem, ko je končal Ano Karenino, tista knjiga, ki je v njem zbudila zanimanje za primerjalno književnost, čeprav so kasneje, ko je bil že na filozofski fakulteti, nekateri profesorji Lavrinove teoretične knjige razglašali za nestrokovne in premalo akademske.

Slovenijo je Lavrin zapustil, ko je bil še zelo mlad, a se je vse življenje za kakšen mesec na leto, skupaj s ženo Noro, vrnil v domovino, na počitnice v Piran, kjer je imel majhno hišo, v Krupo v Beli krajini, od koder je bil doma, ali v Ljubljano, kjer je sodeloval z uredniki in pisatelji. Dušan Moravec je leta 2004 (izdala SAZU) uredil Lavrinova pisma, ki jih je pisal slovenskim prijateljem in sodelavcem; iz te korespondence recimo izvemo, da je bil dober prijatelj Ivana in Izidorja Cankarja, da je bil zelo zadovoljen s prevajalko Rapo Šuklje, ki je prevajala njegova dela (menda ji je vsak drugi dan pošiljal dolge nove popravke, ki jih je lepil v svoje knjige), pa tudi to, da je imel s sonarodnjaki ves čas težave, saj se je trudil njihova dela izdati v Veliki Britaniji, oni pa se mnogokrat sploh niso javljali na prijazna pisma angleških urednikov in organizatorjev dogodkov. Bil je ves penast.

»Dalo bi se marsikaj napraviti za Slovence, ali jaz sem že mahnil z roko: pomagam samo tam, ker me slučaj nanese, drugače pa sem sklenil, da se več ne bom z njimi pečal. Tako čudnih in hudičevih ljudi, kakor so naši Slovenci, sploh ni na svetu. V Slovenijo bom prihajal, ali Bog obvari, da imam kake posle s Slovenci.« Ali pa: »... je težko naslanjati se na metode naših ljudi. Večkrat se spominjam svarila Ivana Prijatelja en par mesecev pred njegovo smrtjo: Lavrin, hočete kaj resnega napraviti v življenju, ogibajte se Slovencev.« A vendar je kljub vsemu organiziral številne predstavitve slovenskih pisateljev v Londonu. Oton Župančič je recimo o Shakespearu v Sloveniji predaval v nabito polni dvorani na londonski univerzi.

Lavrin je bil eden od prvih članov mednarodnega Pen-kluba. Tam je spoznal številne pisatelje, od Pirandella do Thomasa Manna (zdel se mu je resen mož s prusko vojaško držo), in bil je eden od soorganizatorjev znamenitega srečanja Pen na Bledu leta 1965, ki se ga je udeležil tudi Arthur Miller.

Ruski duh

Lavrinova življenjska zgodba je skoraj filmska. Rodil se je 10. februarja 1887 v vasici Krupa v Beli krajini. Še preden je dopolnil pet let, je ostal sirota, saj sta mu zaradi jetike umrla starša. Živel je pri sorodnikih in bil je izjemno pameten. Kot v dokumentarnem filmu režiserke in scenaristke Ane Nuše Dragan z naslovom Janko Lavrin: Ves slovenski, ves ruski, ves angleški, ves svetovljanski, ki je leta 2006 nastal v produkciji RTV Slovenija, pripovedujejo njegove nečakinje, so v vasi vedno govorili, da je, ko je bil še deček, kadar se je vrnil od maše, znal ponoviti celo duhovnikovo pridigo. Besedo za besedo.

Šole ni preveč maral. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu. Takoj po maturi sta se s sestro zmenila, da bo ona obdržala kmetijo, njega pa izplačala. Še isti dan, ko sta na sodišču uredila formalnosti, je Lavrin za vedno odpotoval. Kam, ni povedal. Ker je imel rad Ibsna, je najprej odšel na Norveško, potem za nekaj časa v Pariz in kasneje v Prago. Izjemno hitro se je učil tujih jezikov. Leta 1908 je prišel v Sankt Peterburg, se vpisal na arheologijo in se vrgel v sam epicenter ruske umetniške avantgarde, znotraj katere so se takrat začela razvijati nenavadno pogumna gibanja, kot sta futurizem in konstruktivizem.

... "

Za nadaljevanje članka v Delu se je potrebno prijaviti.