Ljudje ob Kolpi: Agneta Gerzin

Agneta (Neža) Gerzin, sestra Marjeta, redovnica, bolničarka

Rojena 27. oktobra 1882 v Mihelji vasi (Bela krajina), umrla 18. marca 1968 na Raki.

Rodila se je v družini očeta Janeza, ki je bil učitelj in matere Marije (rojena Jerman) in odraščala na Belokranjskem podeželju. Leta 1903 je odšla v Gradec na Avstrijsko Štajersko in vstopila v Družbo hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega. Zaobljube v redu »pariških usmiljenk«, kot se tudi preprosto imenuje njen red je opravila leta 1908. Nato je sestra Marjeta nastopila svojo prvo službo v Ljubljani in sicer v Lichtenthurnovem zavodu za vzgojo in izobraževanje deklic sirot. Naslednje leto se je preselila v Novo mesto kjer je postala prva predstojnica redovnih sester usmiljenk, ki so oskrbovale Žensko bolnišnico cesarice Elizabete. Ob pričetku I. svetovne vojne je bila premeščena v Osijek v Bolnišnico Rdečega križa, od tam pa se je v novomeško bolnišnico ponovno vrnila leta 1916 in nadaljevala delo predstojnice vse do 1927 leta. Tu ni bila le strežnica bolnikov ampak je opravljala tudi delo asistentke, anestezistke in rentgeni stke. Bolnišnica v Novem mestu je bila sprva namenjena zdravljenju bolnic s porodniškimi, ginekološkimi in s kirurškimi obolenji, kasneje pa so sprejemali tudi bolnice z drugimi obolenji. Bolnišnica je sprejemala tudi mlajše otroke obeh spolov (do 6 leta starosti). Zlasti po prvi vojni je imela bolnišnica velike finančne, kadrovske in tudi prostorske težave in so jo nameravali celo zapreti, a so jo sestre s svojim izjemnim angažmajem uspele obdržati.

Novo zadolžitev je dobila v Beogradu kjer je bila predstojnica sester v Sanatoriju Vračar, po desetih letih pa je svoje delo nadaljevala v Skopju kot predstojnica sester v Domu sv. Marte. A že po letu dni dela v Makedoniji je tudi sama zbolela in se vrnila v Ljubljano kjer se je zdravila v Sanatoriju Leonišče, nato pa okrevala pri domačih v Hotemažah (kamor so se preselili iz Mihelje vasi). Po okrevanju se je leta 1940 zopet odpravlai v Beograd kjer je skrbela za sirotišnico na beograjski Čukarici in tam ostala ves čas 2. svetovne vojne. Leta 1947 se je vrnila v Ljubljano in delala v provincialni hiši usmiljenk v Marijinem domu in tudi v sestrski ambulanti v Šentrupertu. Tukaj so sestre usmiljenke obiskovale bolnike po vaseh ter jih zdravile z domačimi zdravili, saj niso imele dostopa do medicinskih preparatov. Sestra Marjeta je delila usodo številnih redovnic in redovnikov po vojni, saj jo je nova oblast 1949 obsodila na prisilno delo v zloglasnem taborišču Verdreng (sedaj Podlesje) na Kočevskem. Pozneje so jo preselili v zapor v Škofjeloškem gradu, kjer so bile razmere za spoznanje boljše. Tudi iz novomeške bolnišnice so leta 1948 izgnali sestre usmiljenke (nekatere od teh so končale v taborišču). Ko so Nežo izpustili iz zapora, se je najprej zatekla k sorodnikom v Dol pri Hrastniku, nato pa se je nastanila v Domu onemoglih sester na Raki pri Krškem, kjer je tudi ostala vse do svoje smrti leta 1968.